Regulacijska začasna odredba kot »sodna zamrznitev« plačevanja kredita v CHF do pravnomočnega zaključka postopka – vse pogostejša praksa sodišč

Pravica do začasnega zadržanja izvajanja pogodbe

Minili sta že dve leti, odkar je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo, da so kreditne pogodbe, dane potrošnikom za posojila v švicarskih frankih (CHF), nične. Skladno z navedeno prelomno odločitvijo Vrhovnega sodišča nižja sodišča od tedaj dalje v vseh enakih in podobnih primerih enotno in ustaljeno razsojajo, da so kreditne pogodbe v CHF nične, bankam pa se nalaga vračilo preplačanih zneskov kreditojemalcem.

Razvoj sodne prakse pa se ni ustavil zgolj pri vprašanju ničnosti kreditnih pogodb v CHF. Pomemben napredek je dosežen tudi na področju zavarovanja pravic potrošnikov med samimi postopki.

Na podlagi aktualne, enotne sodne prakse lahko namreč potrošnik, ki kredit v CHF na dan vložitve tožbe zoper banko še vedno odplačuje, in ki je banki na dan vložitve tožbe že vrnil več, kot je ob sklenitvi kreditne pogodbe od nje prejel, zahteva, da se učinkovanje kreditne pogodbe (in z njo povezanih pravnih poslov) začasno zadrži do pravnomočnega zaključka sodnega postopka.

Z drugimi besedami: sodišče lahko na predlog potrošnika začasno »zamrzne« izvajanje kreditne pogodbe, kar v praksi pomeni, da potrošnik do pravnomočne odločitve sodišča ni več dolžan plačevati obrokov kredita po pogodbi, katere veljavnost je predmet sodnega postopka, banka pa v tem času ne more poseči po njegovem premoženju z izvršbo ali drugimi prisilnimi ukrepi.

Regulacijska začasna odredba

Opisani ukrep predstavlja regulacijsko začasno odredbo, predhodno utemeljeno na odločitvi Ustavnega sodišča iz leta 1997, katere izdajo so sodišča v preteklosti presojala zadržano in izjemno restriktivno. Odločilen vpliv na razvoj sodne prakse v korist potrošnikov je imela sodba Sodišča Evropske unije (SEU) v zadevi C-287/22, ki je jasno opredelila merila za izdajo začasne odredbe v potrošniških sporih, kakršen je tudi spor glede kreditov v CHF.

Presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev v kreditni pogodbi v okviru Zakona o varstvu potrošnikov se opravi ob upoštevanju minimalnih standardov iz Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah ter meril, ki jih je razvilo Sodišče Evropske unije. Skladno z omenjeno sodbo C-287/22 mora biti potrošniku zagotovljeno učinkovito sodno varstvo, kar pomeni, da se začasna odredba izda že takrat, ko ima sodišče dovolj indicev o nepoštenosti pogodbenih pogojev in je zato verjetno, da je pogodba nična oziroma da bo potrošnik upravičen do vračila zapadlih obrokov. Le z odložitvijo izvrševanja pogodbe je mogoče zagotoviti, da bo končna odločitev o ničnosti nepoštenih pogojev imela dejanski učinek, ne le formalno veljavo.

V slovenski pravni ureditvi se ta standard odraža v pogojih, določenih v 272. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju:

-          prvi pogoj, verjetnost obstoja terjatve, ustreza presoji, ali obstajajo indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev in s tem o ničnosti pogodbe;

-          drugi pogoj, nevarnost nastanka težko nadomestljive škode, pa pomeni, da bi potrošnik brez odredbe nosil posledice pogodbe, za katero se pozneje izkaže, da je nična, kar bi povzročilo škodo, ki je ni mogoče v celoti odpraviti.

Pomemben mejnik v korist potrošnikov

Do bistvenega premika v slovenski sodni praksi je prišlo zlasti z vzpostavitvijo stališča, da je treba standard težko nadomestljive škode, ki so ga sodišča v preteklosti presojala predvsem skozi prizmo finančne ogroženosti predlagatelja, razlagati evroskladno, v skladu s stališči SEU. Tak pristop pomeni, da se poudarek pri presoji ne postavlja več (le) na premoženjski vidik, temveč predvsem na učinkovitost sodnega varstva in dejanski pomen končne odločitve o ničnosti.

Predhodnih stališč o restriktivni razlagi pojma težko nadomestljive škode, ki so se uporabljala v običajnih civilnih sporih, zato ni (več) mogoče uporabiti v potrošniških zadevah. Ti spori zahtevajo evroskladno razlago, ki v ospredje postavlja varstvo potrošnika in učinkovitost njegove pravice do sodnega varstva. Tako je npr. Višje sodišče v Ljubljani v eni od svojih odločitev (VSL Sklep II Cp 178/2025 z dne 27. 5. 2025) izrecno poudarilo, da je razlaga, po kateri bi sodišče lahko izdalo začasno odredbo le, če bi predlagatelj izkazal finančno ogroženost, v nasprotju z evroskladno razlago položaja potrošnika.

Opisani razvoj sodne prakse predstavlja pomemben mejnik po večletnem obdobju negotovosti in neenotnosti pri obravnavi kreditov v CHF. Potrošniki, ki so dolga leta sami nosili breme nepoštenih pogodbenih pogojev in valutnih sprememb, so z novejšim pristopom sodne prakse k izdaji začasnih odredb pridobili jasnejšo in učinkovitejšo zaščito. Regulacijska začasna odredba je postala osrednji instrument zaščite potrošnikov, saj jim omogoča, da med postopkom ohranijo pravno in finančno varnost do pravnomočne odločitve sodišča.

Pravna pomoč

Odvetniška pisarna Križanec & Partnerji iz Ljubljane potrošnikom nudi celovito pravno zastopanje v postopkih za ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb v CHF ter strokovno pripravo predlogov za izdajo regulacijskih začasnih odredb, s čimer zagotavljamo celovito pravno zaščito njihovih interesov. Za dodatne informacije in pravno svetovanje v zvezi s spori glede kreditov v švicarskih frankih (CHF) se lahko obrnete na našo strokovnjakinjo na področju reševanja sporov, Laro Amršek.