Sodna praksa EU: Pravica letalskih potnikov do pavšalne odškodnine

Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju: »SEU«) je s sodbama v zadevah opr. št. C-474/22 in C-54/23 (v nadaljevanju: »sodbi«) odločilo, da potniki nimajo pravice do odškodnine v primerih, ko se ne prijavijo na let, ki ima veliko zamudo, ali če jim nakup vozovnice za nadomestni let omogoči prispetje v ciljni kraj z manj kot tremi urami zamude.

V konkretnih primerih je bila napovedana več kot triurna zamuda za dva leta med Düsseldorfom in Palmo de Mallorco. Ker sta se potnika bala, da jima zaradi zamude leta, za katerega sta imela rezervacijo, ne bo uspelo priti na poslovni sestanek, sta se odločila, da ne bosta odšla na letališče. Letalo prvega potnika je nato dejansko prispelo z zamudo 3 ure in 32 minut, medtem ko je drugi potnik sam rezerviral nadomestni let, s katerim je prispel v ciljni kraj z manj kot tremi urami zamude v primerjavi s prvotnim letom. Oba potnika sta nato vložila tožbi proti letalski družbi pred nemškimi sodišči, zahtevajoč pavšalno odškodnino v višini 250 EUR, kot to določa Uredba (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (v nadaljevanju: »Uredba«).

Nemško zvezno sodišče je v okviru postopkov na nacionalni ravni na SEU naslovilo predlog za sprejetje predhodne odločitve, in sicer v zvezi z vprašanjem, ali ima letalski potnik, če je napovedano, da bo imel let najmanj triurno zamudo glede na prvotno načrtovani čas prihoda, pravico do odškodnine, če se ni prijavil na let ali če je sam rezerviral nadomestni let, ki mu je omogočil prispeti v končni namembni kraj z zamudo manj kot tri ure.

SEU je v sodbah pojasnilo, da potnika v konkretnih primerih nimata pravice do pavšalne odškodnine po Uredbi in ob tem opozorilo na že obstoječo sodno prakso, ki potnike z zamudami leta treh ur ali več (t.i. velika zamuda) enači s potniki, katerih leti so bili odpovedani. Poglavitni povezovalni element med njimi je namreč v tem, da potniki leta z veliko zamudo tako kot potniki odpovedanega leta utrpijo škodo, ki nastane z nepovratno izgubo treh ur ali več.

V zvezi s konkretnima primeroma je SEU pojasnilo, da prvi potnik, ki sploh ni prišel na letališče, po vsej verjetnosti ni utrpel tovrstne nepovratne izgube časa. To pomeni, da potniki, katerih let ima veliko zamudo, niso oproščeni obveznosti prijave na let, v nasprotju s potniki, katerih let je odpovedan in za katere je taka oprostitev izrecno določena z Uredbo.

Prav tako drugi potnik, ki se prostovoljno ni vkrcal na letalo, na katerem je imel potrjeno rezervacijo, in ki je zaradi nadomestnega leta, na katerem je rezerviral sedež na lastno pobudo, v končni namembni kraj pa prispel z manj kot triurno zamudo glede na prvotno načrtovani čas prihoda, po mnenju SEU, ni utrpel nepovratne izgube časa.