18 Apr, 2024

Nova sodna praksa naklonjena izdaji začasne odredbe v postopkih s tožbo glede ničnosti kreditov v švicarskih frankih (CHF)

Deli
Link
Link

Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi opr. št. II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024 (v nadaljevanju: »Sodba«) zavzelo stališče glede pogojev za izdajo začasne (regulacijske) odredbe v primeru tožbe na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe v švicarskih frankih (CHF), in sicer v povezavi z moratorijem na odplačevanje obrokov kredita.

 

Strnjeno so pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe v konkretnem primeru naslednji, in sicer:

  1. upnik zadostno izkaže indice o nepoštenosti pogodbenih pogojev kreditne pogodbe v švicarskih frankih (CHF);

  2. upnik izkaže (i) poslabšanje svojega finančnega položaja in s tem nastanek težko nadomestljive škode, ki bi jo utrpel, če bi nadaljevali s plačevanjem obrokov kredita oziroma (ii) da dolžnik (tj. banka) z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku;

  3. reverzibilnost, ki pomeni, da je v mogoče primeru zavrnitve tožbenega zahtevka za dolžnika (tj. banko) vzpostaviti prejšnje stanje.

 

V nadaljevanju vas vabimo k branju podrobnejše analize vsebine Sodbe.

 

Predmet odločanja v konkretnem primeru je bil sklep o izdaji začasne odredbe, s katero je sodišče začasno zadržalo učinkovanje dveh kreditnih pogodb, in sicer do pravnomočnega končanja spora (t.i. moratorij na odplačevanje obrokov kredita). Pritožbeno sodišče je sicer pritožbi banke ugodilo, sklep v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, in sicer zaradi nezadostne in pomanjkljive presoje sodišča prve stopnje. Ne glede na navedeno pa je pritožbeno sodišče, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča za izdajo začasne odredbe v konkretnem primeru.

 

Za kontekst razumevanja Sodbe je potrebno najprej pojasniti pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo obravnavane začasne odredbe. Skladno z določili 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: »ZIZ«) lahko sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Pri tem pa mora upnik izkazati tudi eno izmed predpostavk drugega odstavka 272. člena ZIZ, in sicer (a) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, (b) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; (c) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Po drugi strani mora biti, skladno s sodno prakso ustavnega sodišča, pri regulacijski začasni uredbi izkazan tudi dodatni pogoj reverzibilnosti, tj. pogoj, da je v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka mogoče za dolžnika vzpostaviti prejšnje stanje.

 

V obravnavani Sodbi se je Višje sodišče v Ljubljani, med drugim, posebej opredelilo glede pogoja verjetnosti obstoja vtoževane terjatve ter drugih pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ v povezavi z 7. členom Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: »Direktiva«) ter sodbo Evropskega sodišča opr. št. C-287/22 z dne 15. junija 2023 (v nadaljevanju: »Sodba C-287/22«). Višje sodišče v Ljubljani je z obravnavano Sodbo pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, da relevantno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah predstavlja Direktiva, pri kateri je potrebno upoštevati predvsem Sodbo C-287/22, ki je obvezen pravni vir za razlago omenjene direktive v zvezi z izdajo začasnih odredb. V skladu s Sodbo C-287/22 mora namreč nacionalno sodišče pri izdaji začasne odredbe razpolagati z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev (tj. verjetnosti, da je kreditna pogodba nična). Na drugi strani pa mora nacionalno sodišče tudi ugotoviti, ali je moratorij v prid potrošnika za čas trajanja postopka, potreben za vzpostavitev dejanskega in pravnega položaja, v katerem bi bil potrošnik če ga ne bi obvezovala (nepoštena) valutna klavzula. Pri tem mora sodišče upoštevati tudi finančni položaj potrošnika in tveganje, da bo moral banki vrniti znesek, ki presega znesek glavnice kredita.

 

Kot bistveno za verjeten obstoj terjatve, tj. ali sta sporni kreditni pogodbi nični, je sodišče v Sodbi izpostavilo, da je ugotavljanje, ali je banka kreditojemalcem ustrezno pojasnila, kakšno dolgoročno ekonomsko breme s sklenitvijo pogodbe prevzemajo, saj neustrezna in nezadostna pojasnilna dolžnost na eni strani kaže na slabo vero banke, na drugi strani pa na takšen informacijski razkorak med pogodbenimi strankami, pri katerem kreditojemalci zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodb niso imeli možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve, četudi se je breme njihovih odločitev lahko pokazalo šele v obdobju (več let) po sklenitvi pogodb. Vsebina pojasnilne dolžnosti mora namreč biti takšna, da lahko povprečen potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja (tj. valutne klavzule) ter lahko na podlagi prejetih informacij oceni potencialne ekonomske posledice takšnega pogoja za svoje finančne obveznosti ter resničen obseg prevzetega tveganja.

 

Višje sodišče v Ljubljani je v Sodbi izpostavilo, da Sodba C-287/22 ne predstavlja avtomatične neposredne podlage za izdajo začasne odredbe, saj je potrebno konkretno dejansko stanje vselej presojati glede na relevantna določila ZIZ, in sicer vedno v luči stališč, ki so bila zavzeta v Sodbi C-287/22. Poleg tega je sodišče v obravnavani Sodbi še izpostavilo, da predmetna začasna uredba, s katero se predlaga moratorij na odplačevanje obrokov kredita, predstavlja ureditveno začasno odredbo, kar narekuje restriktivno obravnavo izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne uredbe.

 

V zvezi s tehtanjem pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ je Višje sodišče v Ljubljani poudarilo, da za izdajo začasne odredbe kreditojemalci lahko izkažejo poslabšanje svojega finančnega položaja in s tem nastanek težko nadomestljive škode, ki bi jo utrpeli, če bi nadaljevali s plačevanjem obrokov kredita (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). V vsakem primeru pa je sodišče dolžno opraviti tudi tehtanje po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ glede škodnih posledic na eni in drugi strani, pri čemer je potrebno upoštevati ne le finančnega stanja kreditojemalcev, mesečnega bremena odplačevanja obrokov kredita, dejstvo, da je bila glavnica že odplačana, ampak tudi dejstvo, da je banka finančna inštitucija, ki ima svoje terjatve po kreditnih pogodbah zavarovane s hipoteko.

 

V zvezi s pogojem reverzibilnosti je Višje sodišče v predmetni Sodbi zaključilo, da je pogoj reverzibilnosti izkazan v tistem primeru, ko ima banka v zavarovanje kredita ustanovljeno hipoteko. V tej situaciji namreč ni mogoče govoriti o tem, da banka ne bi mogla priti do poplačila svojih terjatev v primeru, da kreditojemalci s tožbenim zahtevkom ne bi uspeli. Ustanovljena hipoteka namreč omogoča, da je v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka za banko mogoče vzpostaviti prejšnje stanje.

 

V kolikor imate v zvezi s postopkom izdaje začasne odredbe oziroma moratorijem na odplačevanje kredita kakršnakoli dodatna vprašanja, vas vljudno vabimo, da jih zastavite Odvetniški pisarni Križanec & Partnerji iz Ljubljane preko elektronske pošte na naslov info@krizanecpartners.com.

Naslov

Križanec & Partnerji
Dalmatinova ulica 2
1000 Ljubljana
Copyright © 2024 Križanec & Partnerji