V Odvetniški pisarni Križanec &amp; Partnerji iz Ljubljane se specializiramo za področje civilnega in gospodarskega prava, s posebnim poudarkom na kompleksna komercialna razmerja. Naše strokovno pravno znanje in osredotočenost za zadovoljevanje interesov naših strank nam omogočata celovito podporo v vseh fazah gospodarskih poslov, od njihovega začetka do končne realizacije.<h2>Odlična odvetniška pisarna v Ljubljani za svetovanje na področju komercialnih pogodb</h2>Naši strokovnjaki so aktivno vključeni v procese pogajanj, priprave osnutkov komercialnih pogodb in splošnih pogojev. Nudimo tudi strokovno podporo med izvajanjem pogodb ter učinkovito reševanje morebitnih nesoglasij med pogodbenimi strankami.<h2>Zakaj izbrati Odvetniško pisarno Križanec &amp; Partnerji na področju civilnega prava in komercialnih pogodb</h2>V Odvetniški pisarni Križanec &amp; Partnerji iz Ljubljane verjamemo v nudenje visoko kakovostnih pravnih rešitev, prilagojenih potrebam naših strank. Zavezani smo k zagotavljanju pravne varnosti in uspeha vašega poslovanja. Zaupajte nam in skupaj bomo gradili trdne temelje vaših komercialnih pogodb v Sloveniji.Bogate izkušnje na področju gospodarskega in civilnega pravaOdvetniška pisarna Križanec &amp; Partnerji strankam zagotavlja pravne storitve v povezavi z vsemi vrstami komercialnih razmerij, v katera vstopajo. Med drugim nudimo strokovno svetovanje v procesih pogajanj, povezanih s komercialnimi pogodbami, ter aktivno sodelujemo pri pripravi osnutkov in podpisnih verzij pogodb ter splošnih pogojev. Odvetniška pisarna Križanec &amp; Partnerji v Ljubljani ima obsežne izkušnje na področju B2B in B2C pogodb, licenčnih pogodb, najemnih pogodb, posredniških in agencijskih pogodb, špedicije in prevoznih pogodb ter na področju drugih komercialnih transakcij.Specializacija na področju reguliranih dejavnostih v SlovenijiOdvetniška pisarna Križanec &amp; Partnerji iz Ljubljane je specializirana na področju reguliranih sektorjev kot so telekomunikacije, farmacija, energetika in infrastrukturni sektor, tako da lahko svojim strankam poleg priprave potrebnih komercialnih pogodb istočasno zagotavlja tudi skladnost poslovanja s predpisi in regulativnimi zahtevami.Strokovno pravno svetovanjeNaša ekipa pravnih strokovnjakov je na voljo za nudenje celovite podpore, ključne za uspešno upravljanje in poslovanje podjetij. S svojim znanjem civilnega in gospodarskega prava smo idealen partner pri sklepanju raznolikih komercialnih pogodb.Širok spekter storitevPokrivamo različne vrste komercialnih pogodb, vključno z distribucijskimi, agencijskimi, prevoznimi, špedicijskimi, najemnimi, oglaševalskimi, licenčnimi in drugimi pogodbami, ter zagotavljamo posebno poznavanje regulativnih okvirov.

Komercialne pogodbe

Politika zasebnosti

Piškotki

Pravno obvestilo

Sodelujmo skupaj

Križanec & Partnerji

Naslov

Kontakt

Dovršeno znanje na hitro razvijajočih se trgih

Vse storitve

Vsi članki

Vsi strokovnjaki

Odvetniške storitve

Strokovnjaki

Novice

Kariera

O nas

Področja dela

Delovno pravo

Reševanje sporov

Novela Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1D) prinaša pomembne spremembe glede pisnega opozorila pred redno odpovedjo iz krivdnih razlogov. Ključna novost je uvedba obvezne izjave o očitanih kršitvah na zahtevo delavca, preden delodajalec dokončno odloči o odpovedi pogodbe o zaposlitvi.Sprememba zakona tako ščiti delavce pred neutemeljenimi odpovedmi in jim omogoča, da se izrečejo o očitanih kršitvah. Prav tako naj bi spodbudila boljšo komunikacijo med delodajalci in delavci ter preprečila kršitve v prihodnje. Nekateri delodajalci so nad novostmi nezadovoljni, saj menijo, da bo to otežilo postopek odpovedi. Sindikati in strokovnjaki za <a href="https://www.krizanecpartners.com/cat/delovno-pravo">delovno pravo</a> pa novo zakonodajo pozdravljajo kot korak naprej pri zagotavljanju pravic delavcev.Odvetniška pisarna <a href="https://www.krizanecpartners.com/">Križanec &amp; Partnerji</a> iz Ljubljane ima bogate izkušnje v vseh delovnopravnih zadevah. Naši odvetniki nudijo strokovno svetovanje in pravno zastopanje delodajalcev in delavcev v postopkih odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vključno s spremenjenim postopkom pisnega opozorila pred redno odpovedjo iz krivdnih razlogov ter uveljavljanjem pravic in obveznosti iz delovnega razmerja pred <a href="https://www.krizanecpartners.com/cat/resevanje-sporov">sodišči</a>.<h2>Redna odpoved iz krivdnih razlogov in izredna odpoved</h2>Redna odpoved iz krivdnih razlogov je ena izmed oblik prenehanja delovnega razmerja, ki jo delodajalec lahko uporabi, ko delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Krivdni razlog se nanaša na (relativno) lažje kršitve delavčevih obveznosti, ki pa lahko vodijo do prenehanja delovnega razmerja. Za zakonitost takšne odpovedi je potrebno, da je delavec predhodno že opozorjen na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja.Razlika med redno odpovedjo iz krivdnih razlogov in izredno odpovedjo je v postopku in pogojih za njuno izvedbo. Pri redni odpovedi iz krivdnih razlogov je treba delavca najprej pisno opozoriti, medtem ko pri izredni odpovedi takšno opozorilo ni potrebno. Izredna odpoved je predvidena kot skrajni ukrep za najhujše kršitve delovnih obveznosti, ki so taksativno naštete v zakonu, in terjajo takojšnje prenehanje delovnega razmerja, medtem ko redna odpoved iz krivdnih razlogov omogoča določeno stopnjo popravnih ukrepov pred končno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.<h2>Izjava delavca o očitanih kršitvah iz pisnega opozorila delodajalca</h2>Delavec ima po <a href="https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2023-01-3325">noveli Zakona o delovnih razmerjih</a> (ZDR-1D) pravico, da se po prejemu pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni in ne daljši od 30 dni, izjavi o očitanih kršitvah. Zagovor lahko poteka ustno ali pisno, delodajalec pa mora v osmih dneh po zagovoru podati obrazloženo odločitev o pisnem opozorilu. V odločitev mora vključiti morebitne navedbe delavca in se do njih opredeliti. V postopku zagovora lahko sodeluje sindikat, svet delavcev, delavski zaupnik ali druga pooblaščena oseba.<h2>Skrajšan rok za ponovno kršitev delovnih nalog in obveznosti</h2>Prav tako se skrajšuje rok za kršitev, ki jo delodajalec očita delavcu. Delavec, ki mu je bilo vročeno pisno opozorilo, ima šest mesecev časa, da se izogne ponovni kršitvi svojih obveznosti, sicer mu lahko delodajalec redno odpove pogodbo iz krivdnih razlogov. V kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti se lahko določi daljši rok, vendar ne daljši od 18 mesecev.<h2>Za več informacij</h2>Za podrobnejše informacije o spremenjenem postopku pisnega opozorila pred odpovedjo in ostalih delovnopravnih vprašanjih se lahko obrnete na našega strokovnjaka za delovno pravo, <a href="https://www.krizanecpartners.com/strokovnjaki/dinar-rahmatullin">odvetnika Dinarja Rahmatullina</a>. Z veseljem vam bomo strokovno odgovorili na vaša vprašanja in vam pomagali uveljaviti vaše pravice.

Novela Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1D) prinaša pomembne spremembe pri redni odpovedi iz krivdnih razlogov. Delodajalec mora delavca pisno opozoriti na kršitve, mu omogočiti izjavo o očitanih kršitvah in upoštevati njegove argumente pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Pomembne spremembe pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov

Konkurenčno pravo

Telekomunikacije in Informacijska Tehnologija

Javna agencija RS za varstvo konkurence (AVK) je dne 11. 4. 2024 <a href="https://www.varstvo-konkurence.si/informacije/novica/agencija-izvedla-nenapovedane-preiskave-1/">izvedla nenapovedano preiskavo</a> v poslovnih prostorih več IT podjetij (Unistar lc, Lancom d.o.o., Acord-92 d.o.o. in Gambit Trade d.o.o.). Preiskava je bila izvedena zaradi izkazanih utemeljenih razlogov za sum, da so se podjetja kartelno dogovorila glede cen osebnih računalnikov v postopkih oddaje javnih naročil in si pri tem razdelila naročila in po tem usklajeno ravnala pri oddaji ponudb v teh postopkih.Karteli predstavljajo obliko omejevalnega ravnanja, kjer se ponudniki določenih storitev ali izdelkov dogovorijo o cenah ali drugih pogojih poslovanja, s čimer omejujejo konkurenco. Kartelno dogovarjanje je prepovedano, saj vodi v manjšo konkurenco, slabšo kakovost dobrin po višji ceni ter nepošteno delovanje na trgu. Kljub temu je delovanje kartelov težko razkriti, saj so dogovarjanja skrita javnosti, zato so kazni za dokazano kartelno dogovarjanje ekstremno visoke.Preiskava AVK predstavlja enega izmed sredstev, ki so AVK na voljo v preiskovalnem postopku, v katerem preiskuje domnevne kršitve <a href="https://www.krizanecpartners.com/cat/konkurencno-pravo">konkurenčnega prava</a> (prepoved omejevalnih sporazumov oz. kartelnih dogovorov, prepoved zlorabe prevladujočega položaja). Skladno s 54. členom Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-2) lahko AVK izvede nenapovedane preglede vseh podjetij, in sicer na podlagi privolitve podjetja ali obrazložene pisne odredbe pristojnega sodišča. V okviru preiskave lahko pristojne osebe AVK vstopijo v prostore, na zemljišča in prevozna sredstva podjetja, pregledujejo in zasežejo poslovne knjige in vso drugo dokumentacijo, povezano s poslovanjem podjetja, od katerekoli osebe zahtevajo pisna ali ustna pojasnila in opravljajo druga dejanja v skladu z namenom preiskave.Pomembno je, da se podjetja pri poslovanju in sklepanju poslov (vključno s pogodbami) zavedajo tudi pomembnosti tveganj, ki izvirajo iz konkurenčnega prava. V primeru, kot je zgoraj opisani, pa je pomembno tudi, da so podjetja seznanjena s potekom preiskav, procesnimi pravicami, ki jih imajo (npr. izvzetje privilegirane komunikacije iz preiskovane dokumentacije ipd.) v postopkih preiskav ter predvsem, kako ravnati v primeru izvedbe nenapovedane preiskave AVK.<a href="https://www.krizanecpartners.com/">Odvetniška pisarna Križanec &amp; Partnerji</a> iz Ljubljane ima številne izkušnje na področju konkurenčnega prava. Podjetjem redno svetujemo pri vprašanjih iz konkurenčnega prava, jih opozarjamo na morebitna konkurenčnopravna tveganja pri sklenitvi poslov, prav tako pa se vam lahko naši odvetniki pomagajo pri procesnih dejanjih v prekrškovnih postopkih, ki jih vodi AVK.

Agencija za varstvo konkurence (AVK) je 11. aprila 2024 preiskala več IT podjetij zaradi suma kartelnega dogovora o cenah računalnikov v javnih naročilih. Preiskava je potekala nenapovedano in je eno od orodij AVK pri preiskovanju kršitev konkurenčnega prava. Podjetja se morajo pri poslovanju zavedati tveganj iz tega področja in se v primeru preiskave seznaniti s svojimi pravicami. Odvetniška pisarna Križanec & Partnerji iz Ljubljane vam lahko nudi strokovno pomoč na področju konkurenčnega prava.

Nenapovedane preiskave Javne agencije RS za varstvo konkurence (AVK) zaradi suma kartelnega dogovarjanja

Bančništvo in finance

Potrošniško pravo

Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi opr. št. II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024 (v nadaljevanju: »Sodba«) zavzelo stališče glede pogojev za izdajo začasne (regulacijske) odredbe v primeru tožbe na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe v švicarskih frankih (CHF), in sicer v povezavi z moratorijem na odplačevanje obrokov kredita. Strnjeno so pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe v konkretnem primeru naslednji, in sicer:<ol><li>upnik zadostno izkaže indice o nepoštenosti pogodbenih pogojev kreditne pogodbe v švicarskih frankih (CHF);</li><li>upnik izkaže (i) poslabšanje svojega finančnega položaja in s tem nastanek težko nadomestljive škode, ki bi jo utrpel, če bi nadaljevali s plačevanjem obrokov kredita oziroma (ii) da dolžnik (tj. banka) z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku;</li><li>reverzibilnost, ki pomeni, da je v mogoče primeru zavrnitve tožbenega zahtevka za dolžnika (tj. banko) vzpostaviti prejšnje stanje.</li></ol> V nadaljevanju vas vabimo k branju podrobnejše analize vsebine Sodbe. Predmet odločanja v konkretnem primeru je bil sklep o izdaji začasne odredbe, s katero je sodišče začasno zadržalo učinkovanje dveh kreditnih pogodb, in sicer do pravnomočnega končanja spora (t.i. moratorij na odplačevanje obrokov kredita). Pritožbeno sodišče je sicer pritožbi banke ugodilo, sklep v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, in sicer zaradi nezadostne in pomanjkljive presoje sodišča prve stopnje. Ne glede na navedeno pa je pritožbeno sodišče, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča za izdajo začasne odredbe v konkretnem primeru. Za kontekst razumevanja Sodbe je potrebno najprej pojasniti pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo obravnavane začasne odredbe. Skladno z določili 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: »ZIZ«) lahko sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Pri tem pa mora upnik izkazati tudi eno izmed predpostavk drugega odstavka 272. člena ZIZ, in sicer (a) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, (b) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; (c) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Po drugi strani mora biti, skladno s sodno prakso ustavnega sodišča, pri regulacijski začasni uredbi izkazan tudi dodatni pogoj reverzibilnosti, tj. pogoj, da je v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka mogoče za dolžnika vzpostaviti prejšnje stanje. V obravnavani Sodbi se je Višje sodišče v Ljubljani, med drugim, posebej opredelilo glede pogoja verjetnosti obstoja vtoževane terjatve ter drugih pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ v povezavi z 7. členom Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: »Direktiva«) ter sodbo Evropskega sodišča opr. št. C-287/22 z dne 15. junija 2023 (v nadaljevanju: »Sodba C-287/22«). Višje sodišče v Ljubljani je z obravnavano Sodbo pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, da relevantno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah predstavlja Direktiva, pri kateri je potrebno upoštevati predvsem Sodbo C-287/22, ki je obvezen pravni vir za razlago omenjene direktive v zvezi z izdajo začasnih odredb. V skladu s Sodbo C-287/22 mora namreč nacionalno sodišče pri izdaji začasne odredbe razpolagati z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev (tj. verjetnosti, da je kreditna pogodba nična). Na drugi strani pa mora nacionalno sodišče tudi ugotoviti, ali je moratorij v prid potrošnika za čas trajanja postopka, potreben za vzpostavitev dejanskega in pravnega položaja, v katerem bi bil potrošnik če ga ne bi obvezovala (nepoštena) valutna klavzula. Pri tem mora sodišče upoštevati tudi finančni položaj potrošnika in tveganje, da bo moral banki vrniti znesek, ki presega znesek glavnice kredita. Kot bistveno za verjeten obstoj terjatve, tj. ali sta sporni kreditni pogodbi nični, je sodišče v Sodbi izpostavilo, da je ugotavljanje, ali je banka kreditojemalcem ustrezno pojasnila, kakšno dolgoročno ekonomsko breme s sklenitvijo pogodbe prevzemajo, saj neustrezna in nezadostna pojasnilna dolžnost na eni strani kaže na slabo vero banke, na drugi strani pa na takšen informacijski razkorak med pogodbenimi strankami, pri katerem kreditojemalci zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodb niso imeli možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve, četudi se je breme njihovih odločitev lahko pokazalo šele v obdobju (več let) po sklenitvi pogodb. Vsebina pojasnilne dolžnosti mora namreč biti takšna, da lahko povprečen potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja (tj. valutne klavzule) ter lahko na podlagi prejetih informacij oceni potencialne ekonomske posledice takšnega pogoja za svoje finančne obveznosti ter resničen obseg prevzetega tveganja. Višje sodišče v Ljubljani je v Sodbi izpostavilo, da Sodba C-287/22 ne predstavlja avtomatične neposredne podlage za izdajo začasne odredbe, saj je potrebno konkretno dejansko stanje vselej presojati glede na relevantna določila ZIZ, in sicer vedno v luči stališč, ki so bila zavzeta v Sodbi C-287/22. Poleg tega je sodišče v obravnavani Sodbi še izpostavilo, da predmetna začasna uredba, s katero se predlaga moratorij na odplačevanje obrokov kredita, predstavlja ureditveno začasno odredbo, kar narekuje restriktivno obravnavo izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne uredbe. V zvezi s tehtanjem pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ je Višje sodišče v Ljubljani poudarilo, da za izdajo začasne odredbe kreditojemalci lahko izkažejo poslabšanje svojega finančnega položaja in s tem nastanek težko nadomestljive škode, ki bi jo utrpeli, če bi nadaljevali s plačevanjem obrokov kredita (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). V vsakem primeru pa je sodišče dolžno opraviti tudi tehtanje po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ glede škodnih posledic na eni in drugi strani, pri čemer je potrebno upoštevati ne le finančnega stanja kreditojemalcev, mesečnega bremena odplačevanja obrokov kredita, dejstvo, da je bila glavnica že odplačana, ampak tudi dejstvo, da je banka finančna inštitucija, ki ima svoje terjatve po kreditnih pogodbah zavarovane s hipoteko. V zvezi s pogojem reverzibilnosti je Višje sodišče v predmetni Sodbi zaključilo, da je pogoj reverzibilnosti izkazan v tistem primeru, ko ima banka v zavarovanje kredita ustanovljeno hipoteko. V tej situaciji namreč ni mogoče govoriti o tem, da banka ne bi mogla priti do poplačila svojih terjatev v primeru, da kreditojemalci s tožbenim zahtevkom ne bi uspeli. Ustanovljena hipoteka namreč omogoča, da je v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka za banko mogoče vzpostaviti prejšnje stanje. V kolikor imate v zvezi s postopkom izdaje začasne odredbe oziroma moratorijem na odplačevanje kredita kakršnakoli dodatna vprašanja, vas vljudno vabimo, da jih zastavite Odvetniški pisarni Križanec &amp; Partnerji iz Ljubljane preko elektronske pošte na naslov <a href="mailto:info@krizanecpartners.com">info@krizanecpartners.com</a>.

Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi opr. št. II Cp 138/2024 presojalo pritožbo banke zoper sklep o izdaji začasne odredbe, s katero je sodišče začasno zadržalo učinkovanje dveh kreditnih pogodb, in sicer do pravnomočnega končanja spora.

Nova sodna praksa naklonjena izdaji začasne odredbe v postopkih s tožbo glede ničnosti kreditov v švicarskih frankih (CHF)

Industrijski sektorji

Letalski sektor

Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju: »SEU«) je s sodbama v zadevah opr. št. C-474/22 in C-54/23 (v nadaljevanju: »sodbi«) odločilo, da potniki nimajo pravice do odškodnine v primerih, ko se ne prijavijo na let, ki ima veliko zamudo, ali če jim nakup vozovnice za nadomestni let omogoči prispetje v ciljni kraj z manj kot tremi urami zamude.V konkretnih primerih je bila napovedana več kot triurna zamuda za dva leta med Düsseldorfom in Palmo de Mallorco. Ker sta se potnika bala, da jima zaradi zamude leta, za katerega sta imela rezervacijo, ne bo uspelo priti na poslovni sestanek, sta se odločila, da ne bosta odšla na letališče. Letalo prvega potnika je nato dejansko prispelo z zamudo 3 ure in 32 minut, medtem ko je drugi potnik sam rezerviral nadomestni let, s katerim je prispel v ciljni kraj z manj kot tremi urami zamude v primerjavi s prvotnim letom. Oba potnika sta nato vložila tožbi proti letalski družbi pred nemškimi sodišči, zahtevajoč pavšalno odškodnino v višini 250 EUR, kot to določa Uredba (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (v nadaljevanju: »Uredba«).Nemško zvezno sodišče je v okviru postopkov na nacionalni ravni na SEU naslovilo predlog za sprejetje predhodne odločitve, in sicer v zvezi z vprašanjem, ali ima letalski potnik, če je napovedano, da bo imel let najmanj triurno zamudo glede na prvotno načrtovani čas prihoda, pravico do odškodnine, če se ni prijavil na let ali če je sam rezerviral nadomestni let, ki mu je omogočil prispeti v končni namembni kraj z zamudo manj kot tri ure.SEU je v sodbah pojasnilo, da potnika v konkretnih primerih nimata pravice do pavšalne odškodnine po Uredbi in ob tem opozorilo na že obstoječo sodno prakso, ki potnike z zamudami leta treh ur ali več (t.i. velika zamuda) enači s potniki, katerih leti so bili odpovedani. Poglavitni povezovalni element med njimi je namreč v tem, da potniki leta z veliko zamudo tako kot potniki odpovedanega leta utrpijo škodo, ki nastane z nepovratno izgubo treh ur ali več.V zvezi s konkretnima primeroma je SEU pojasnilo, da prvi potnik, ki sploh ni prišel na letališče, po vsej verjetnosti ni utrpel tovrstne nepovratne izgube časa. To pomeni, da potniki, katerih let ima veliko zamudo, niso oproščeni obveznosti prijave na let, v nasprotju s potniki, katerih let je odpovedan in za katere je taka oprostitev izrecno določena z Uredbo.Prav tako drugi potnik, ki se prostovoljno ni vkrcal na letalo, na katerem je imel potrjeno rezervacijo, in ki je zaradi nadomestnega leta, na katerem je rezerviral sedež na lastno pobudo, v končni namembni kraj pa prispel z manj kot triurno zamudo glede na prvotno načrtovani čas prihoda, po mnenju SEU, ni utrpel nepovratne izgube časa.

Sodišče Evropske Unije je v nedavnih sodbah pojasnilo, da potniki nimajo pravice do odškodnine v primerih, ko se ne prijavijo na let, ki ima veliko zamudo, ali če jim nakup vozovnice za nadomestni let omogoči prispetje v ciljni kraj z manj kot tremi urami zamude.

Sodna praksa EU: Pravica letalskih potnikov do pavšalne odškodnine

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je dne 20. 9. 2023 v zadevi opr. št. II Ips 54/2023 izdalo sodbo in sklep, s katerima je, med drugim, ugotovilo, da je kreditna pogodba, dana za posojilo v švicarskih frankih (CHF) potrošnikom, nična.Svojo odločitev je Vrhovno sodišče RS utemeljilo zlasti na zaključku, da banka ni opravila pojasnilne dolžnosti skladno z zahtevami profesionalne skrbnosti. Poskrbeti bi namreč morala, da bi se kreditojemalci kot potrošniki konkretno zavedali dejanskih posledic večjih valutnih nihanj, namesto tega pa je šlo za neenakomerno razporeditev tveganj v izrazito škodo kreditojemalcev, ki jo je Vrhovno sodišče RS štelo za nepošteno prakso.Zgolj na podlagi prejetih pojasnil se kreditojemalci po oceni Vrhovnega sodišča RS niso mogli zavedati, da je tveganje, ki so mu izpostavljeni s sklenitvijo takšnega poslovnega razmerja, zelo visoko. Banka mora posredovati take informacije, na podlagi katerih bi pri povprečnem potrošniku mogle povzročiti ne le, da se je abstraktno zavedal tečajnega nihanja in možnosti sprememb višine obrokov kredita, ampak da se je moral in mogel konkretno zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute (in zvišanja tujih obrestnih mer) na višino njegovih kreditnih obveznosti za celotno obdobje odplačevanja kredita. In ne samo to, banka mora potrošnika obvestiti tudi o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanja menjalnih tečajev ter mu s tem omogočiti konkretno razumevanje potencialno resnih posledic, ki bi lahko izhajale iz sklenitve kredita v tuji valuti za njegov finančni položaj. Ni namreč dovolj, da se potrošnik na podlagi pojasnil banke zaveda možnosti sprememb valutnega tečaja, temveč mu je treba dati jasno vedeti, da se tečaj, zlasti v dolgoročnih, več desetletij trajajočih pogodbenih razmerjih, lahko znatno spremeni ter da ima to lahko nezanemarljive negativne ekonomske učinke – tega pa banka ni storila.Pomanjkljiva pojasnilna dolžnost krši načelo vestnosti in poštenja in vzpostavlja neenakost med pogodbenima strankama, zaradi česar je Vrhovno sodišče RS sporne pogodbene pogoje iz kreditne pogodbe štelo za nepoštene in, skladno z določbami Zakona o varstvu potrošnikov, nične. Zaradi ničnosti spornih pogodbenih pogojev, ki so predstavljali osrednjo sestavino pogodbe, je nadalje Vrhovno sodišče RS ugotovilo, da je nična celotna kreditna pogodba.Gre za eno od odločitev, bistveno za prekinitev predhodne prakse sodišč, ki je bila kljub prizadevanju odvetnikov izjemno naklonjena bankam in usmeritev v ustalitev sodne prakse naših sodišč v prid kreditojemalcev, ki so se na podlagi zagotovil (in pomanjkljivih pojasnil) bank odločali za navidezno privlačne kredite v švicarskih frankih (CHF). Slednje je imelo zaradi enormnih dvigov kreditnih obrokov v finančnem smislu izjemno negativne posledice, saj so potrošniki kredite nesorazmerno preplačali oz. jih še vedno preplačujejo.Z opisano odločitvijo je Vrhovno sodišče RS odprlo pot tudi za ostale potrošnike, ki lahko zahtevajo ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb za posojila v švicarskih frankih (CHF), pod določenimi pogoji pa tudi vrnitev preplačila kredita ter prenehanje zastavne pravice, s katero so zavarovali svoje terjatve. O celostni rešitvi in čim bolj učinkovitemu pristopu k zadevi oškodovanim potrošnikom že svetujejo naši odvetniki.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je dne 20. 9. 2023 izdalo sodbo in sklep, s katerima je ugotovilo, da je kreditna pogodba, dana za posojilo v švicarskih frankih (CHF) potrošnikom, nična. Z opisano odločitvijo je Vrhovno sodišče RS odprlo pot tudi za ostale potrošnike, ki lahko zahtevajo ugotovitev ničnosti kreditnih pogodb za posojila v švicarskih frankih (CHF), pod določenimi pogoji pa tudi vrnitev preplačila kredita ter prenehanje zastavne pravice, s katero so zavarovali svoje terjatve.

Sprememba sodne prakse v prid potrošnikom - prejemnikom kreditov, danih v švicarskih frankih (CHF)

Po letih uspešnega sodelovanja znotraj Odvetniške pisarne Sibinčič Križanec z veseljem in ponosom sporočamo, da vodilni partner Uroš Križanec in njegova ekipa izkušenih odvetnikov nadaljujemo svojo pot v novi Odvetniški pisarni Križanec &amp; Partnerji.Z bogatimi izkušnjami iz različnih pravnih področjih, izkušeni strokovnjaki Odvetniške pisarne Križanec &amp; Partnerji zagotavljamo pravne rešitve prilagojene raznolikim potrebam naših strank na področjih združitev in prevzemov, reševanja sporov, intelektualne lastnine, nepremičninskega prava in številnih drugih.V Odvetniški pisarni Križanec &amp; Partnerji se na novo pot podajamo s skupno vizijo bolje služiti našim strankam in slediti priložnostim za rast in nadaljnjo specializacijo.Z močnimi temelji, zgrajenimi na integriteti, zaupanju in neomajnem zasledovanju pravne odličnosti, smo prepričani, da bo Odvetniška pisarna Križanec &amp; Partnerji ohranila svojo pozicijo kot ena vodilnih na področju gospodarskega prava v Sloveniji.Vsem dosedanjim strankam se želimo ob tej priložnosti zahvaliti za vašo podporo in zaupanje. V čast in veselje nam je še naprej sodelovati z vami.Uroš Križanec z ekipo Odvetniške pisarne Križanec &amp; Partnerji

Po letih uspešnega sodelovanja znotraj Odvetniške pisarne Sibinčič Križanec z veseljem in ponosom sporočamo, da vodilni partner Uroš Križanec in njegova ekipa izkušenih odvetnikov nadaljujemo svojo pot v novi Odvetniški pisarni Križanec & Partnerji.

Odvetniška pisarna – Križanec & Partnerji: novo poglavje pravne odličnosti

Državni zbor je na izredni seji dne 7. 11. 2023 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: »novela ZDR-1«), s katerim želi vlada RS slovenski pravni red zlasti uskladiti z (i) Direktivo (EU) 2019/1152 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o preglednih in predvidljivih delovnih pogojih v Evropski uniji (Direktiva 2019/1152/EU) in (ii) Direktivo (EU) 2019/1158 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja staršev in oskrbovalcev ter razveljavitvi Direktive Sveta 2010/18/EU (2019/1158/EU) v delu, ki se nanaša na izvajanje delovnopravnih pravic in obveznosti.Med ključne spremembe oz. novosti, ki jih prinaša novela ZDR-1, spadajo:<ul><li>Dodatne obvezne sestavine pogodbe o zaposlitvi. Poleg obstoječih obveznih sestavin pogodbe o zaposlitvi, novela ZDR-1 določa, da morajo pogodbe o zaposlitvi, ki so sklenjene po njeni uveljavitvi, vključevati (i) določilo o plačilu dodatkov in drugih sestavinah plače delavca, plačilnem obdobju, plačilnem dnevu in o načinu izplačevanja plače in (ii) določilo o usposabljanju s strani delodajalca.</li><li>Sprememba oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi izboljšanja pogojev dela. Novela ZDR-1 predvideva možnost delavca predlagati spremembo pogodbe o zaposlitvi ali sklenitev nove zaradi izboljšanja zaposlitve oziroma pogojev dela. Takšen predlog sme delavec podati po poteku šestih mesecev od sklenitve pogodbe o zaposlitvi oziroma po poteku daljšega poskusnega dela. O navedenem predlogu mora delodajalec odločiti in pisno utemeljiti svojo odločitev v roku 30 dni.</li><li>Usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. Novela ZDR-1 omogoča delavcem, ki negujejo otroka, starega do 8 let ali zagotavljajo oskrbo, da v času trajanja delovnega razmerja zaradi potreb usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja delodajalcu predlagajo sklenitev pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas za določen čas. Svojo odločitev glede omenjenega predloga mora delodajalec v roku 15 dni pisno utemeljiti.</li><li>Uvedba pravice do odklopa. Gre za pravico delavca, da v času izrabe pravice do počitka oziroma v času upravičenih odsotnosti z dela ni na razpolago delodajalcu.</li><li>Uvedba oskrbovalskega dopusta. Gre za upravičenje delavca do odsotnosti z dela do pet delovnih dni v primeru potrebe po znatnejši negi iz zdravstvenih razlogov družinskih članov iz prve, druge ali tretje alineje drugega odstavka 26. člena ZDR-1 ali osebe, s katero živi v istem gospodinjstvu, kadar ni upravičen do odsotnosti z dela v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju.</li><li>Varstvo oskrbovalcev. Novela ZDR-1 poleg posebnega varstva delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, določa tudi varstvo zaradi oskrbe, pri čemer se kot oskrba šteje bodisi delo s krajšim delovnim časom zaradi usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja iz tretje alineje tega prispevka bodisi odsotnost z dela zaradi oskrbovalskega dopusta iz pete alineje tega prispevka.</li><li>Sprememba obdobja izrabe letnega dopusta. Novela ZDR-1 podaljšuje rok za izrabo dopusta, ki ni bil izrabljen zaradi odsotnosti zaradi bolezni ali poškodbe, porodniškega dopusta ali dopusta za nego in varstvo otroka, do 31. marca leta, ki sledi letu, v katerega je možen prenos letnega dopusta.</li><li>Varstvo delavcev, ki so žrtve nasilja v družin Novela ZDR-1 delavce, ki so žrtve nasilja v družini, uvršča v kategorijo delavcev, ki imajo pravico do posebnega varstva v delovnem razmerju, pri čemer se kot žrtev nasilja v družini šteje oseba, ki je v zadnjih dveh letih doživela eno od oblik nasilja v družini in je nasilje prijavila na policijo ali center za socialno delo, postopki v zvezi z nasiljem in odpravljanjem posledic nasilja pa še niso končani. V primeru spora je dokazno breme v zvezi z uveljavljanjem tovrstnega posebnega varstva na delodajalcu. Skladno z novelo ZDR-1 se takšnim delavcem lahko naloži opravljanje delo preko polnega delovnega časa, neenakomerno razporedi ali začasno prerazporedi delovni čas ali se ga razporedi na nočno delo zgolj na podlagi njihovega predhodnega pisnega soglasja. Novela ZDR-1 prav tako določa pravico do petih delovnih dni plačane odsotnosti v posameznem koledarskem letu v primeru urejanja zaščite, pravnih in drugih postopkov ter odpravljanja posledic nasilja v družini.</li><li>Krajši delovni čas za delavce, ki so žrtve nasilja v družini. Novela ZDR-1 določa, da lahko delavec, ki je žrtev nasilja v družini, v času trajanja delovnega razmerja predlaga sklenitev pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas za obdobje urejanja zaščite, pravnih in drugih postopkov ter odpravljanja posledic nasilja v družini. Svojo odločitev glede omenjenega predloga mora delodajalec v roku 15 dni pisno utemeljiti.</li><li>Krajši rok za ponovno kršitev v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in pravica do izjave o očitanih kršitvah. Skladno z novelo ZDR-1 je obdobje, v katerem delavec ne sme ponoviti kršitve, krajše, in sicer to namesto enega leta sedaj znaša šest mesecev. Poleg tega, novela ZDR-1 določa obveznost delodajalca, da ta na pisno zahtevo delavca slednjemu omogoči možnost izjave o kršitvah, in sicer v roku treh delovnih dni od prejema pisnega opozorila delodajalca. Po takšni podani izjavi, mora delodajalec v roku osmih dni sprejeti pisno obrazloženo odločitev o podanem opozorilu.</li><li>Dodaten razlog za izredno odpoved s strani delavca. Novela ZDR-1 določa pravico do izredne odpovedi s strani delavca tudi v primeru, ko delodajalec ne izplačuje nadomestila plače, in ne zgolj v primeru, ko delodajalec ne izplačuje plače.</li><li>Nova opredelitev dneva prenehanja delovnega razmerja v času začasne nezmožnosti. Skladno z novelo ZDR-1 delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti, in je ob poteku odpovednega roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe, delovno razmerje preneha z iztekom zadnjega dne odsotnosti z dela začasne nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe. Ob tem najkasnejši rok šestih mesecev po izteku odpovednega roka ostaja nespremenjen.</li><li>Zadržanje učinkovanja odpovedi predstavnikom delavcev. V primeru, ko predstavnik delavcev v sodnem postopku uveljavlja nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, novela ZDR-1 določa možnost zadržanja učinkovanja odpovedi do odločitve sodišča na prvi stopnji oziroma najdlje za šest mesecev.</li><li>Subsidiarna odgovornost izvajalca za izplačilo plač. Novela ZDR-1 predvideva subsidiarno odgovornost izvajalca v gradbeništvu za plačilo plač, ki jih delavcu za delo, opravljeno v okviru izvajanja storitve za izvajalca, ni izplačal neposredni podizvajalec.</li></ul>Novela ZDR-1 bo, z izjemo posameznih določb, za katere je predvideno daljše prehodno obdobje, pričela veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS.

Državni zbor je na izredni seji dne 7. 11. 2023 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih.

Spremembe Zakona o delovnih razmerjih

Intelektualna lastnina

Komisija Evropske unije (»Komisija EU«) je leta 2017 začela preiskavo ameriške družbe Valve Corp., lastnika priljubljene platforme za videoigre »Steam«. Preiskavo so spodbudila poročila o praksah geografskega blokiranja, ki jih je družba Valve uporabljala pri nekaterih računalniških videoigrah na platformi Steam, in sicer na podlagi geografskih lokacij uporabnikov. Komisija EU je z odločbo z dne 20. 1. 2021 ugotovila, da so upravljavec platforme Valve in pet založnikov iger, in sicer Bandai, Capcom, Focus Home, Koch Media in ZeniMax, kršili konkurenčno pravo EU.Komisija EU je ugotovila, da so Valve in pet založnikov sodelovali s pomočjo omejevalnih sporazumov oziroma usklajenih ravnanj, katerih namen je bil omejiti čezmejno prodajo nekaterih računalniških videoiger, ki so bile združljive s platformo Steam, saj so vzpostavili funkcije teritorialnega nadzora, ki so uporabnikom zunaj določene države članice EU preprečevale aktivacijo zadevnih videoiger na platformi. S tem je Komisija EU ugotovila kršitev 101. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki prepoveduje sporazume, katerih cilj ali učinek je omejevanje konkurence in vsem udeleženim družbam naložila plačilo globe. Komisija EU je založnike videoiger obtožila omejevanja konkurence zaradi cilja. Takšne omejitve so tiste, ki lahko že po naravi ovirajo konkurenco in za njihovo nezakonitost ni potrebna dodatna analiza njihovega gospodarskega učinka.Družba Valve je odločbo izpodbijala z vložitvijo tožbe pri Splošnem sodišču Evropske unije (v nadaljevanju: »Splošno sodišče«), s katero je zahtevala razveljavitev odločbe Komisije EU v zvezi s svojo udeležbo pri prepovedanih ravnanjih. Glavni argument družbe Valve je temeljil na trditvi, da je skupaj z drugimi vključenimi založniki le uveljavljala svoje avtorske pravice, zaradi česar naj bi upravičeno omejila aktivacijo videoiger v določenih državah EU. Splošno sodišče je v sodbi št. T-172/21, izdani dne 27. 9. 2023, zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke.V sodbi je Splošno sodišče potrdilo odločitev Komisije EU, da je med družbo Valve in vsakim od petih omenjenih založnikov obstajal omejevalni sporazum oziroma usklajeno ravnanje. Uporabniki lahko videoigre na platformi Steam kupijo neposredno v spletni trgovini Steam Store ali pri tretjih prodajalcih. Pri nakupu pri tretji osebi morajo uporabniki za aktivacijo igre na platformi Steam uporabiti edinstveno kodo oz. aktivacijski ključ.Namen ukrepov geografskega blokiranja aktivacijskih ključev, ki so jih izvajali družba Valve Corp. in drugi založniki iger, je bil preprečiti, da bi videoigre, ki se v določenih državah prodajajo po nižjih cenah, kupovali distributerji ali uporabniki v državah, kjer so cene bistveno višje. Zato je Splošno sodišče sklenilo, da namen teh ukrepov geografskega blokiranja ni bil varstvo avtorskih pravic založnikov računalniških videoiger, kot so zatrjevale vpletene družbe. Namesto tega je bil njihov glavni namen preprečiti vzporedni uvoz teh videoiger in zaščititi visoke licenčnine, ki so jih pobrali založniki, oziroma dobiček, ki ga je ustvarila družba Valve.Splošno sodišče je v zvezi s svojo odločitvijo določilo tudi pomembno načelo glede razmerja med konkurenčnim in avtorskim pravom EU. Natančneje, poudarilo je, da je avtorska pravica namenjena predvsem varstvu pravic imetnikov pravic, saj jim zagotavlja možnost, da svojo zaščiteno intelektualno lastnino komercialno izkoriščajo in dajejo na voljo prek licenčnih dogovorov v zameno za plačilo. Vendar pa avtorska pravica imetnikom pravic ne zagotavlja možnosti, da zahtevajo najvišje možno nadomestilo ali se ukvarjajo s praksami, ki povzročajo umetne razlike v cenah med razdeljenimi nacionalnimi trgi. Takšna razdelitev trga in posledične umetno ustvarjene razlike v cenah niso združljive s cilji enotnega notranjega trga EU.

Komisija EU je z odločbo z dne 20. 1. 2021 ugotovila, da so upravljavec platforme Valve in pet založnikov iger, in sicer Bandai, Capcom, Focus Home, Koch Media in ZeniMax, kršili konkurenčno pravo EU.

Geografsko blokiranje aktivacijskih ključev za videoigre pomeni kršitev konkurenčnega prava EU

Sodišče EU je v zadevi, ki se je vodila pod opr. št. C-238/22, obravnavalo primer potnice, ki se ni mogla prijaviti na let iz Frankfurta na Majni, Nemčija v Madrid, Španija, ki ga je rezervirala za naslednji dan. Potnica je stopila v stik z družbo LATAM Airlines, ki je potnico obvestila, da jo je, ne da bi jo o tem predhodno obvestila, premestila na let, opravljen prejšnji dan. Prav tako je potnico obvestila, da je njena rezervacija za povratni let, ki bi moral biti opravljen več kot dva tedna pozneje, blokirana, ker se ni prijavila na odhodni let. Postopek prijave na let potnikom omogoča prijavo prtljage na letalo in pridobitev vstopne karte.Potnica je pred deželnim sodiščem v Frankfurtu na Majni (»Predložitveno sodišče«) vložila tožbo na izplačilo odškodnine zaradi zavrnitve vkrcanja na let v skladu z Uredba (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (»Uredba 261/2004«). Predložitveno sodišče je pred Sodiščem EU začelo postopek predhodnega odločanja, v katerem je Sodišče EU prosilo za razlago, ali pridobitev odškodnine zaradi zavrnitve vkrcanja v skladu z Uredbo 261/2004 predpostavlja, da se je potnik prijavil na let, čeprav ga je letalska družba vnaprej obvestila, da se ne bo mogel vkrcati. Predložitveno sodišče je tudi zanimalo, ali je lahko letalska družba, kot je to določeno za odpovedi letov v Uredbi 261/2004, oproščena obveznosti plačila odškodnine, če potnika dovolj zgodaj obvesti o zavrnitvi vkrcanja, to je najmanj dva tedna pred odhodom leta po voznem redu.Sodišče EU je v sodbi C-238/22 z dne 26. 10. 2023 razsodilo, da je v primeru predvidene zavrnitve vkrcanja odškodnina dolgovana, tudi če se potnik ni prijavil na let. Če ga je namreč letalski prevoznik vnaprej obvestil, da mu bo proti njegovi volji zavrnil vkrcanje na let, za katerega ima ta potnik potrjeno rezervacijo, bi bila zahteva po prijavi na let nepotrebna formalnost.Prav tako je Sodišče EU razsodilo, da pravica do odškodnine velja, tudi če je bil potnik obveščen o zavrnitvi vkrcanja vsaj dva tedna pred odhodom po voznem redu. Po mnenju Sodišča EU ni razloga, da bi se uporabilo pravilo, določeno le za odpovedi letov, ki oprošča letalske prevoznike obveznosti plačila odškodnin potnikom, ki so obveščeni o odpovedi vsaj dva tedna pred odhodom po voznem redu.

Sodišče EU je razsodilo, da je v primeru predvidene zavrnitve vkrcanja odškodnina dolgovana, tudi če se potnik ni prijavil na let.

Zavrnitev vkrcanja in pravice letalskih potnikov v EU

Sodišče Evropske unije (»Sodišče EU«) je v sodbi C-565/22, izdani 5. oktobra letos, obravnavalo predhodno vprašanje avstrijskega revizijskega sodišča v zvezi s tem, ali je treba prvi odstavek 9. člena Direktive 2011/83 (»Direktiva«) razlagati tako, da je pravica potrošnika do odstopa od pogodbe, sklenjene na daljavo, zagotovljena samo enkrat v zvezi s pogodbo, ki se nanaša na opravljanje storitev in postane plačljiva po začetnem brezplačnem obdobju, ali pa ima potrošnik pravico odstopiti od pogodbe v vsaki fazi preoblikovanja oziroma podaljšanja pogodbe.Na podlagi prvega odstavka 9. člena Direktive ima potrošnik na voljo 14 dni, da brez obrazložitve odstopi od pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, ne da bi imel zaradi tega dodatne stroške. Preden taka pogodba potrošnika zavezuje, trgovec potrošniku skladno s 6. členom Direktive na jasen in razumljiv način zagotovi naslednje informacije: (1) celotno ceno blaga ali storitev, vključno z davki in morebitnimi dodatnimi stroški, (2) kadar obstaja pravica do odstopa od pogodbe, pogoje, rok in postopke za uveljavljanje te pravice v skladu z 11. členom Direktive ter vzorčni odstopni obrazec, in (3) trajanje pogodbe, kadar je to primerno, oziroma pogoje za odpoved pogodbe, če gre za pogodbo za nedoločen čas ali pogodbo, ki se samodejno podaljšuje.Družba Sofatutor upravlja spletne platforme za učenje, namenjene učencem osnovnošolskega in srednješolskega izobraževanja. Svoje storitve ponuja na celotnem avstrijskem ozemlju in tako vzpostavlja pravna razmerja s potrošniki, ki imajo stalno ali običajno prebivališče v Avstriji. Njeni splošni pogoji določajo, da se ob prvi sklenitvi naročniškega razmerja na teh platformah lahko storitev brezplačno testira 30 dni od sklenitve pogodbe in se naročniško razmerje odpove brez odpovednega roka kadar koli v tem obdobju. Navedeni splošni pogoji prav tako določajo, da postane naročniško razmerje plačljivo šele po izteku teh 30 dni, če ga potrošnik v teh 30 dneh ne odpove. V primeru, da se obdobje plačljivega naročniškega razmerja izteče, ne da bi družba Sofatutor ali potrošnik pravočasno odpovedala pogodbo, se zadevno naročniško razmerje v skladu s splošnimi pogoji poslovanja samodejno podaljša za določen čas. Družba Sofatutor ob sklenitvi pogodbe na daljavo potrošnike obvesti o pravici do odstopa od pogodbe, ki jo imajo na podlagi te sklenitve.Avstrijsko združenje za obveščanje potrošnikov je v zadevi zavzelo stališče, da ima potrošnik pravico do odstopa od pogodbe ne le ob sklenitvi brezplačnega preizkusnega razmerja za 30 dni, temveč tudi ob njegovem podaljšanju po poteku poskusne dobe.Sodišče EU je poudarilo, da je cilj pravice potrošnika do odstopa od take pogodbe, izpolnjen, če ima potrošnik pred sklenitvijo pogodbe na jasen in razumljiv način zagotovljene informacije o pogojih, rokih in postopkih za uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe, predvsem pa mora potrošnik pred sklenitvijo te pogodbe imeti jasno, razumljivo in izrecno informacijo o ceni storitev. Ta informacija je po mnenju sodišča za potrošnika temeljnega pomena in mu omogoča, da jasno sprejme odločitev, ali bo s trgovcem sklenil pogodbo na daljavo. Če pogodba, sklenjena na daljavo, ki se sklene z elektronskimi sredstvi, potrošnika obvezuje k plačilu, trgovec potrošnika neposredno pred tem, ko ta odda naročilo, jasno in v vidni obliki obvesti o skupni ceni storitev, ki so predmet te pogodbe.Upoštevaje navedeno je Sodišče EU zaključilo, da je potrebno prvi odstavek 9. člena Direktive razlagati na način, da je pravica potrošnika do odstopa od pogodbe, sklenjene na daljavo, podeljena le enkrat v zvezi s pogodbo o opravljanju storitev, ki za potrošnika določa začetno obdobje, ki je brezplačno, nato (če potrošnik v tem obdobju pogodbe ne odpove ali od nje ne odstopi) sledi plačljivo obdobje, ki se samodejno podaljša za določeno obdobje (če potrošnik ne odstopi od pogodbe). Vendar pa navedeno velja zgolj, če je trgovec potrošnika ob sklenitvi pogodbe jasno, razumljivo in izrecno obvestil, da bo po začetnem brezplačnem obdobju opravljanje te storitve postalo plačljivo.V obravnavani zadevi bo moralo Vrhovno sodišče Republike Avstrije tako najprej presoditi, ali je družba Sofatutor v skladu z Direktivo potrošnike jasno, razumljivo in izrecno obvestila o skupni ceni zadevnih storitev. Če družba Sofatutor teh informacij ni zagotovila na zahtevan način, imajo potrošniki po izteku brezplačnega poskusnega obdobja novo pravico do odstopa od pogodbe, sicer pa imajo to pravico le enkrat.

Sodišče EU je poudarilo, da je cilj pravice potrošnika do odstopa od take pogodbe, izpolnjen, če ima potrošnik pred sklenitvijo pogodbe na jasen in razumljiv način zagotovljene informacije o pogojih, rokih in postopkih za uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe.

Nova sodna praksa Sodišča EU v zvezi s pravico potrošnika do odstopa od pogodbe, sklenjene na daljavo

Insolvenčno pravo in prestrukturiranja

Državni zbor je dne 20. 9. 2023 sprejel novelo Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: »ZFPPIPP-H«), s katero želi vlada RS (i) odpraviti neskladja z Ustavo RS, (ii) slovenski pravni red uskladiti z evropsko Direktivo o prestrukturiranju in insolventnosti (Direktiva (EU) 2017/1132 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019) in (iii) krepiti načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov.Med bistvene spremembe, ki jih prinaša ZFPPIPP-H, spadajo:<ul><li>Vzpostavitev postopka sodnega prestrukturiranja zaradi odprave grozeče insolventnosti. Gre za nov postopek, ki je namenjen gospodarskim družbam, ki jim insolventnost šele grozi, da preprečijo nastanek insolventnosti s poslovno finančnim prestrukturiranjem  v sodnem postopku, kadar zunajsodnega prestrukturiranja ni mogoče doseči zaradi pomanjkanja soglasja vseh upnikov. Navedeni postopek se tako lahko začne zgolj na predlog dolžnika.</li><li>Ukinitev postopka poenostavljene prisilne poravnave. ZFPPIPP-H namesto navedenega postopka vzpostavlja postopek prisilne poravnave za mala gospodarstva, ki je predviden za podjetja, katerih vrednost aktive v zadnjih dveh letih ne presega 700.000,00 EUR in višina vseh njihovih obveznosti ne presega 700.000,00 EUR. V tej zvezi ZFPPIPP-H predvideva dodatno poenostavitev, in sicer predlogu za začetek postopka prisilne poravnave za mala gospodarstva ni potrebno predložiti poročila revizorja in poročila pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetja, za ocenjeno vrednost premoženja pa ni potrebno, da jo izdela pooblaščeni ocenjevalec vrednosti premoženja.</li><li>Ostrejše obveznosti poslovodstva ob nastopu insolventnosti. ZFPPIPP-H poslovodstvu nalaga takojšnje ukrepanje in čim hitrejšo podajo predloga za uvedbo postopkov zaradi insolventnosti,  kar je ključno za preprečitev izčrpavanja insolventnih družb in zagotovitev enakega in najboljšega poplačila upnikov. Tako bo moralo poslovodstvo nemudoma, najkasneje pa v roku 30 dni od nastopa insolventnosti, začeti stečajni postopek ali drug postopek zaradi insolventnosti.</li><li>Sprememba pravil, ki določajo, kdo so povezane osebe. ZFPPIPP-H določa širšo opredelitev povezanih oseb, s čimer naslavlja zlasti problematiko t.i. veriženja »slamnatih upnikov«, ki sodelujejo z dolžnikom.</li><li>Upnikom in upniškemu odboru bo odslej omogočen vpogled v ključno dokumentacijo dolžnika v zvezi z vodenjem postopka. ZFPPIPP-H s tem upnikom omogoča informirano odločanje o potrditvi predlaganega načrta finančnega prestrukturiranja oz. vložitvi ugovora proti vodenju postopka prisilne poravnave.</li><li>Izboljšanje položaja delavcev kot imetnikov prednostnih terjatev v stečajnem postopku. ZFPPIPP-H predvideva obveznost dolžnika, da tekom prisilne poravnave izplačuje plače v višini, kot so dogovorjene s posameznimi pogodbami o zaposlitvi, in ne le do višine minimalne plače. Poleg tega je predvidena vključitev predstavnika delavcev v upniški odbor.</li><li>Vzpostavitev spletnega iskalnika prodaj v stečajnem postopku. ZFPPIPP-H s tem omogoča večjo transparentnost prodaj, saj bodo vse objavljene na enem mestu, prav tako pa se na ta način preprečuje dogovarjanja med deležniki.</li></ul>ZFPPIPP-H bo stopil v veljavo trideseti dan po njegovi objavi v Uradnem listu RS.

Državni zbor je dne 20. 9. 2023 sprejel novelo Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju.

Sprejeta novela ZFPPIPP-H

Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: »SEU«) je s sodbo v zadevi opr. št. C-83/22 z dne 14. 9. 2023 (v nadaljevanju: »Sodba«) odločilo, da lahko nacionalno sodišče, pod določenimi pogoji, potnika po uradni dolžnosti obvesti o njegovi pravici, da lahko brez stroškov odstopi od pogodbe o paketnem potovanju.V predmetni zadevi je predlog za sprejetje predhodne odločbe na SEU naslovilo špansko sodišče, in sicer v zvezi z razlago Direktive (EU) 2015/2302 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih (v nadaljevanju: »Direktiva«). Spor je pred španskim sodiščem potekal v zvezi s paketnim potovanjem v Vietnam in Kambodžo za dve osebi, ki ga je tožeča stranka dne 10. 10. 2019 kupila od družbe Tuk Tuk Travel (v nadaljevanju: »Pogodba«). Predviden odhod potovanja je bil dne 8. 3. 2020 iz Madrida (Španija), vrnitev pa dne 24. 3. 2020. Potnik je od skupne cene potovanja v višini 5.208 EUR ob sklenitvi Pogodbe poravnal znesek predplačila v višini 2.402 EUR. Splošni pogoji k Pogodbi so vključevali informacije v zvezi z možnostjo odstopa od Pogodbe pred datumom odhoda za znesek odstopnine, niso pa določali možnosti odstopa od Pogodbe v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin v kraju potovanja ali njegovi neposredni bližini, ki bi znatno vplivale na izvedbo Pogodbe.Zaradi širjenja koronavirusa v Aziji je tožeča stranka dne 12. 2. 2020 odstopila od Pogodbe ter zahtevala povračilo zneskov do katerih je upravičena. Ker je bila tožena stranka tožeči stranki pripravljena povrniti le stroške v višini 302 EUR, je tožeča stranka pred španskim sodišče vložila tožbo na povračilo dodatnega zneska v višini 1.500 EUR. Preostalega zneska v višini 601 EUR tožeča stranka ni terjala, saj je bila mnenja, da ustrezajo administrativnim stroškom tožene stranke.V zvezi z opisanim dejanskim stanjem je špansko sodišče zastavilo dve predhodni vprašanji. Prvo vprašanje se je nanašalo na veljavnost 1. člena Direktive, saj naj le-ta organizatorju potovanja ne bi nalagal, da potnika posebej obvesti o njegovi pravici do odstopa od pogodbe o paketnem potovanju iz 12. člena Direktive. Ta namreč omogoča odstop v primeru neizogibnih in izrednih okoliščin, ki znatno vplivajo na izvedbo pogodbe, in sicer brez plačila morebitne odstopnine, ter proti povračilu vseh plačil za ta turistični paket. V zvezi z zastavljenim vprašanjem je SEU odločilo, da je potrebno 5. člen Direktive razlagati tako, da organizatorju potovanja nalaga, da potnika obvesti o njegovi pravici do odstopa iz drugega odstavka 12. člena Direktive.Drugo vprašanje, ki ga je zastavilo špansko sodišče, se je nanašalo na razlago 114. in 169. člena Pogodbe o delovanju Evropske Unije ter razlago 15. člena Direktive v zvezi z uporabo načela dispozitivnosti in odločanja v mejah zahtevkov v civilnem postopku, kadar ti dve načeli ovirata učinkovito varstvo potrošnika kot tožeče stranke. V zvezi z zastavljenim vprašanjem je SEU odločilo, da učinkovito varstvo pravice do odstopa, ki jo imajo potniki na podlagi 12. člena Direktive zahteva, da mora imeti nacionalno sodišče možnost, da po uradni dolžnosti preizkusi kršitev te določbe.Pri tem pa za preizkus pravice, ki ga nacionalno sodišče opravi po uradni dolžnosti, veljajo določeni pogoji, in sicer:<ol><li>ena od strank pogodbe o paketnem potovanju mora sprožiti sodni postopek pred nacionalnim sodiščem, predmet tega postopka pa mora biti ta pogodba,</li><li>pravica do odstopa iz drugega odstavka 12. člena Direktive mora biti povezana s predmetom spora,</li><li>nacionalno sodišče mora imeti na voljo vse pravne in dejanske elemente, potrebne za presojo, ali se zadevni potnik lahko sklicuje na to pravico do odstopa in</li><li>potnik pred nacionalnim sodiščem ne sme izrecno navesti, da nasprotuje uporabi drugega odstavka 12. člena Direktive.</li></ol>SEU je še zaključilo, da v položaju, v katerem se potnik ne sklicuje na uporabo določb drugega odstavka 12. člena Direktive (tj. na pravico do odstopa od pogodbe o paketnem potovanju ter vračila vseh plačil v zvezi s turističnim paketom), čeprav se zdijo pogoji za to uporabo izpolnjeni, ni mogoče izključiti, da ni vedel za obstoj pravice do odstopa. Navedeno zato zadostuje, da se lahko nacionalno sodišče sklicuje na isto določbo po uradni dolžnosti.

Sodišče EU je odločilo, da lahko nacionalno sodišče, pod določenimi pogoji, potnika po uradni dolžnosti obvesti o njegovi pravici, da lahko brez stroškov odstopi od pogodbe o paketnem potovanju.

Sodna praksa sodišča EU: Odstop od paketnega potovanja v primeru izrednih okoliščin

Nepremičnine in gradbeništvo

Z dnem 2. 9. 2023 je začel veljati Zakon o interventnih ukrepih za odpravo posledic poplav in zemeljskih plazov iz avgusta 2023 (Uradni list RS, št. 95/2023 in 89/23; ZIUOPZP, v nadaljevanju: »Zakon«), ki ga je državni zbor sprejel 31. 8. 2023. Zakon uvaja številne ukrepe za pomoč gospodinjstvom, gospodarstvu in občinam ter sanacijske in preventivne ukrepe na javni infrastrukturi, vodotokih in protipoplavni zaščiti. V novici, objavljeni dne 6. 9. 2023, smo že predstavili pomembnejše ukrepe, ki jih Zakon prinaša na davčnem področju, v nadaljevanju pa predstavljamo še ukrepe Zakona, ki urejajo stanovanjsko stisko, s katero se v posledici poplav sooča veliko število prebivalstva.<ol start="1"><li>»Izjemna« dodelitev neprofitnih stanovanj</li></ol>Zakon predvideva izjemno dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, do katerih bodo, ne glede na siceršnje pogoje za dodelitev neprofitnega stanovanja, upravičene osebe, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:<ul><li>če so bile zaradi poplav in plazov stanovanjske enote, v katerih so ob tej naravni nesreči dejansko prebivale, trajno ali huje poškodovane,</li><li>če bi bil za obnovo stanovanjske enote ali ponovno vselitev potreben daljši čas, in</li><li>če prosilec ali oseba, s katero živi v skupnem gospodinjstvu, nima v lasti oziroma v solasti druge nepremičnine, v kateri bi lahko prebivala.</li></ul>Najem neprofitnega stanovanja pod navedenimi pogoji je mogoč do odprave posledic poplav in plazov, vendar najdlje za tri leta od sklenitve najemne pogodbe. Predmetna stanovanja se bodo oddajala za neprofitno najemnino, pri čemer najemnino za prvih dvanajst mesecev od sklenitve najemne pogodbe krije država iz sredstev proračuna.Stanovanjski sklad Republike Slovenije bo v najem dodeljeval neprofitna stanovanja, ki so v lasti države, dodeljevanje stanovanj v lasti občin in lokalnih javnih stanovanjskih skladov pa bo potekalo prek občin oziroma skladov.Priprava javnega razpisa in seznamov vseh razpoložljivih in vseljivih stanovanj še poteka, zato bo število bivalnih enot, ki bodo na razpolago, znano v prihodnjih dneh.<ol start="2"><li>Subvencija tržne najemnine</li></ol>Za posameznike in družine, ki so zaradi poplav in plazov na svoji stanovanjski nepremičnini, v kateri so dejansko prebivali, utrpeli škodo, ki ogroža zdravje in povzroča neprimerno življenjsko okolje za bivanje in so za reševanje stanovanjske težave najeli stanovanje na trgu, Zakon predvideva uveljavljanje pravice do subvencije k plačilu tržne najemnine, ki jo sicer urejata v Stanovanjski zakon (v nadaljevanju: »SZ-1«) in Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju: »ZUPJS«). V skladu z SZ-1 je upravičenec do subvencije k plačilu tržne najemnine upravičen za čas trajanja najemne pogodbe, vendar največ za eno leto, pri čemer se slednja izplačuje na način, da za izračunani znesek subvencije tržne najemnine lastnik stanovanja zniža najemnino, lastniku pa ta znesek povrne pristojni občinski organ.Pri tem upravičenim osebam do subvencije tržne najemnine po tem Zakonu ni treba izpolnjevati  določenih pogojev, ki sicer v skladu z  ZUPJS  in SZ-1 veljajo za upravičence do subvencije tržne najemnine in sicer, da imajo na tem naslovu prijavljeno stalno ali začasno prebivališče, prav tako se ne bo upošteval pogoj uvrstitve na prednostno listo na javnem razpisu za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem oziroma se ne bo ugotavljajo, ali oseba izpolnjuje pogoje za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem po zadnjem javnem razpisu oziroma po zakonu.Ob izpolnjevanju pogojev, ki jih določa Zakon, vlogo za pridobitev subvencije tržne najemnine upravičene osebe vložijo na centru za socialno delo, najkasneje do 31. decembra 2023. Pri vlogah, vloženih v obdobju med 4. avgustom 2023 do vključno 31. decembra 2023 se namreč pri ugotavljanju materialnega položaja premoženje, ki je bilo poškodovano, ne bo upoštevalo.<ol start="3"><li>Izredna denarna pomoč za kritje stroškov najetega stanovanja</li></ol>Zakon predvideva izredno denarno socialno pomoč posameznikom ali družinam, ki so zaradi poplav in plazov najele stanovanje, namenjeno za kritje stroškov, povezanih z najetim stanovanjem. Izredna denarna socialna pomoč mesečno in v koledarskem letu 2023 ne sme presegati višine dveh minimalnih dohodkov.Samska oseba bo na primer prejela največ do 1.405,33 EUR, štiričlanska družina (dva odrasla in dva otroka) največ do 3.275,99 EUR, par brez otrok pa največ do 2.177,79 EUR.Vlogo za pridobitev izredne denarne pomoči upravičene osebe vložijo na centru za socialno delo do 31. decembra 2023. Pri odločanju o upravičenosti do pomoči se ugotavlja in upošteva materialni položaj prosilca.Pri tem velja opozoriti, da se izredna denarna pomoč za kritje najetega stanovanja ne všteva v solidarnostno pomoč.

Zakon o interventnih ukrepih za odpravo posledic poplav in zemeljskih plazov iz avgusta 2023

Davčno pravo

Z dnem 2. 9. 2023 je začel veljati Zakon o interventnih ukrepih za odpravo posledic poplav in zemeljskih plazov iz avgusta 2023 (Uradni list RS, št. 95/2023 in 89/23; v nadaljevanju: »ZIUOPZP«), ki ga je državni zbor sprejel 31. 8. 2023. Zakon uvaja ukrepe za pomoč gospodinjstvom, gospodarstvu in občinam ter sanacijske in preventivne ukrepe na javni infrastrukturi, vodotokih in protipoplavni zaščiti. Na davčnem področju ZIUOPZP uvaja nove ukrepe ter tudi dopolnjuje ukrepe, ki so bili sprejeti že z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč (Uradni list RS, št. 88/23, v nadaljevanju: »ZOPNN-F«) z dne 9. 8. 2023, pri čemer kot pomembnejše novosti lahko izpostavimo sledeče:<ol><li>ZAČASNI UKREP SOLIDARNOSTNE DELOVNE SOBOTE IN PRISPEVKA</li></ol>Uvaja se začasni ukrep solidarnostne sobote (oz. drugega dne, če redno delo pri delodajalcu poteka tudi v soboto) in z njim povezanega prispevka. Predviden je kot dodaten delovni dan v letih 2023 in 2024, ki ga delodajalci vsakokrat določijo po posvetovanju s sindikatom, svetom delavcev, delavskim zaupnikom oz. delavci pri delodajalcu. Delavec mora k opravljanju dela na solidarnostno soboto podati pisno soglasje in opravlja delo preko polnega oz. dogovorjenega delovnega časa. Znesek plače za opravljeno delo na ta dodatni dan, po obračunanih davkih in prispevkih za socialno varnost, predstavlja prispevek delavca v Sklad za obnovo Slovenije. Predvideno je, da enak prispevek kot delavec prispeva tudi delodajalec. Pri tem velja omeniti, da se prispevek delodajalca ne šteje za olajšavo za donacije ali odhodek po Zakonu o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 117/06 in nasl.; v nadaljevanju: »ZDDPO-2«) in Zakonu o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 in nasl.; v nadaljevanju: »ZDoh-2«).Delodajalci bodo prispevek obračunali sami na za to predvidenem obrazcu in ga oddali preko sistema eDavki. Obrazec (in dodatne informacije) bodo v eDavkih na voljo predvidoma v začetku oktobra 2023. Obračun bo treba oddati v mesecu po mesecu, v katerem je bila delovna sobota izvedena. Rok za plačilo je 10 dni po predložitvi obračuna. Prispevki se bodo nakazali na posebno donacijsko postavko v proračunu Republike Slovenije: SI56011008881000030, referenca 19DŠ-27006. Prispevki delavcev in delodajalcev od delovnih sobot se vštevajo v obvezni solidarnostni prispevek po točki 2. (spodaj).Za primer, ko obračun prispevka od solidarnostne delovne sobote ne bo predložen na predpisan način, v predpisanih rokih oziroma oz. ne bo plačan je predpisana globa za delodajalca od 1.600 do 60.000 eurov (v odvisnosti od velikosti delodajalca) ter za odgovorno osebo delodajalca 800 do 8.000 eurov.<ol><li>OBVEZNI SOLIDARNOSTNI PRISPEVEK</li></ol>Za leti 2023 in 2024 se dodatno uvaja obvezni solidarnostni prispevek za obnovo Slovenije (v nadaljevanju: »OSP«). Zavezanci so tako fizične kot pravne osebe, pri čemer za vsako kategorijo veljajo različna pravila.a. Pri fizičnih osebah so zavezani vsi davčni rezidenti Republike Slovenije v posameznem letu. Davčna osnova za obračun OSP: Vsota bruto dohodkov, ki se vštevajo v letno davčno osnovo (zmanjšanih za davčno priznane stroške) vključno s plačilom za poslovno uspešnost, ki je sicer oproščeno dohodnine. Tem se v davčno osnovo prištejejo tudi dohodki, ki se ne vštevajo v letno davčno osnovo (dohodek iz oddajanja premoženja v najem oz. prenosa premoženjske pravice, obresti, dividende, kapitalski dobički) razen dohodkov iz dejavnosti in dohodkov, ki so oproščeni plačila dohodnine oziroma se ne vštevajo v davčno osnovo, zmanjšani za davčno priznane stroške.Davčna stopnja OSP: 0,3 %Oprostitev: OSP ne plačajo fizične osebe, katerih davčna osnova za obračun obveznega solidarnostnega prispevka ne presega 35 % povprečne plače zaposlenih v Republiki Sloveniji v posameznem letu. Glede na podatke iz leta 2022 je ta meja pri približno 8500 EUR letne oz. 700 EUR mesečne osnove.Odmera OSP: Opravila se bo v okviru letne odmere dohodnine. Če davčnemu zavezancu informativni izračun dohodnine ni bil vročen, ni dolžan vložiti napovedi za OSP. Za dohodke, ki se ne vštevajo v letno osnovo (dohodki iz kapitala in najema) se bo odmera izvedla z odločbo.b. Pri fizičnih osebah z dejavnostjo so prav tako zavezani vsi davčni rezidenti Republike Slovenije v posameznem letu.Davčna osnova OSP: Za vsako posamezno leto je to davčna osnova dohodka iz dejavnosti pred zmanjšanjem za pokrivanje izgub in olajšave.Davčna stopnja OSP: 0,8 %Odmera OSP: Z odločbo.c. Pravne osebe, zavezane za plačilo OSP so zavezanci v skladu z ZDDPO-2 za posamezno leto (razen zavezancev, ustanovljenih za opravljanje nepridobitne dejavnosti).Davčna osnova OSP: Davčna osnova po ZDDPO-2, pred zmanjšanjem za pokrivanje izgub in olajšave za leto 2023 oziroma 2024 oziroma za davčno obdobje, ki se začne v letu 2023 oziroma 2024.Davčna stopnja OSP: 0,8 %Odmera OSP: Pravne osebe OSP obračunajo same na način in v rokih za obračun davka od dohodkov pravnih oseb za posamezno leto.OSP zavezancev se bo za vsako posamezno leto lahko zmanjšal za obračunani prispevek delavca oziroma delodajalca zaradi solidarnostne delovne sobote iz prejšnje točke 1 (zgoraj), vendar največ do višine OSP.Za primer, ko OSP ne bo obračunan na predpisan način in v predpisanih rokih je predvidena prekrškovna sankcija za pravne osebe globa v višini od 2.400  do 60.000 eurov. Z globo v višini od 800 do 8.000 eurov se kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe.<ol><li>UGODNEJŠA DAVČNA OBRAVNAVA ZA OPREMO, UNIČENO V POPLAVAH</li></ol>Pravnim osebam in fizičnim osebam z dejavnostjo v primeru poplavnega uničenja opreme, za katero so uveljavljali olajšavo za investiranje in od vlaganja še ni potekel za to predviden čas, ni treba sorazmerno povečati davčne osnove (šesti odstavek 55.a člena ZDDPO-2 oziroma šesti odstavek 66.a člena ZDoh-2).<ol><li>DAVČNA OBRAVNAVA NASTANITEV IN Z NJIMI POVEZANIH ODHODKOV</li></ol>Dohodek v obliki brezplačne uporabe nastanitve ali v obliki nastanitve s plačilom znižane najemnine, ki ga prejmejo fizične osebe, ki so bile zaradi poplav in plazov v avgustu 2023 primorane poiskati novo ali začasno nastanitev, do konca leta 2024 ni predmet dohodnine, ne glede na to od koga to nastanitev prejmejo. Ponudniku nastanitve - zavezancu po ZDDPO-2 ali zavezancu po ZDoh-2 - ki opravlja dejavnost in ugotavlja davčno osnovo na podlagi dejanskih prihodkov in dejanskih odhodkov, pa se pri ugotavljanju davčne osnove, ne glede na določbe glede davčnega priznavanja odhodkov, priznajo odhodki, ki nastanejo v zvezi s takšno nastanitvijo do konca leta 2024.<ol><li>DOPOLNITEV DOLOČB ZOPNN-F O ENKRATNI SOLIDARNOSTNI POMOČI TER ZAČASNIH UKREPOV POMOČI ZA SAMOZAPOSLENE</li></ol>Z ZOPNN-F je bila višina neobdavčenega zneska enkratne solidarnostne pomoči delavcu, ki je utrpel zaradi poplav v avgustu 2023 hujšo škodo, ki ogroža zdravje in povzroča neprimerno življenjsko okolje za bivanje, dvignjena na 10.000 eurov s splošno veljavne višine 2.000 eurov. Kot dopolnitev te ureditve ZIOUPZP dodatno uvaja možnost, da se solidarnostna pomoč v letu 2023 lahko izplača v več delih. Nadalje se uvaja tudi možnost za popravke obračunov za nazaj, za tiste prejemnike solidarnostne pomoči, ki so na razliko nad 2.000 evrov plačali odtegljaj (akontacijo dohodnine in prispevke) oziroma za tiste, ki so plačali davčni odtegljaj za večkratna izplačila do uveljavitve ZIOUPZP. Popravek obračuna davčnega odtegljaja se lahko opravi najpozneje v 30 dneh po uveljavitvi ZIOUPZP, tj. do 2. 10. 2023.V zvezi začasnimi ukrepi pomoči za samozaposlene, samozaposlene v kulturi in kmete ZIOUPZP določa, da se pomoč za samozaposlene v kulturi, ki so ustrezno registrirani v razvidu samozaposlenih v kulturi, ne upošteva v dohodkovni cenzus iz 85. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 77/07 in nasl.). Glede oddaje izjav upravičencev za izplačilo pomoči se rok za oddajo podaljša do 31. januarja 2024. Kar pa se tiče upada prihodkov, ki je relevanten za oceno, ali upravičenci lahko opravljajo dejavnost oz. jo opravljajo v bistveno zmanjšanem obsegu in so upravičeni do pomoči, pa je sedaj upošteven upad za 25 % (in ne več 50 %).<ol><li>OSTALO</li></ol>Poleg vsega navedenega lahko opozorimo še na znižanje davčne osnove od katastrskega dohodka za leto 2023 na 50 % pri parcelah, ki imajo stopnjo poškodovanosti 50 % in več, davčno oprostitev denarnih in drugih sredstev, ki jih fizične osebe, prizadete od poplav in plazov, prejmejo v obdobju od 4. avgusta do 31. decembra 2023 od prostovoljnih gasilskih društev v prizadetih občinah ter znižanje stopnje DDV na 5 % za dobavo gasilskih vozil ter opreme.

Arbitraža

Stalna arbitraža pri Gospodarski zbornici Slovenije je sprejela nova Ljubljanska arbitražna pravila (»LAP«), ki so začela veljati 1. junija 2023. Nova pravila se uporabljajo za vse arbitražne postopke, začete po tem datumu, in sicer tudi, če gre za spor iz pravnega razmerja, za katerega je bil dogovor o arbitraži sklenjen pred tem datumom. S sprejetjem novih pravil je prišlo do prenove Ljubljanskih arbitražnih pravil iz leta 2014.Največjo novost predstavlja 25. člen LAP, ki uvaja obvezno izvedbo konference o upravljanju postopka. Namen konference je povečanje sodelovanja strank in senata pri oblikovanju časovnega načrta poteka postopka. Takoj po predaji zadeve mora senat brez odlašanja začeti z načrtovanjem postopka in izvesti konferenco, ki se lahko opravi osebno, preko videokonference, telefona ali na drug način. Vodilni cilj senata in strank na konferenci mora biti prizadevanje za oblikovanje postopkovnih pravil, ki povečujejo učinkovitost in hitrost predloga. Stranke imajo tako možnost, da senatu sporočijo svoje predloge glede načrtovanja in vodenja postopka. Z izvedbo konference senat vzpostavi osebni stik s strankami, kar lahko privede do boljšega sodelovanja tekom postopka. Časovni potek načrta postopka je možno kasneje po potrebi tudi spremeniti po predhodnem posvetovanju s strankami.Nova pravila arbitražnega postopka uvajajo tudi možnost postavitve administrativnega tajnika senata, imenovanje katerega je pogojeno s soglasjem strank. Za tajnika se sicer smiselno uporabljajo določbe 16. in 18. člena LAP, ki urejajo nepristranskost, neodvisnost in razpoložljivost arbitrov ter potrditev in izločitev arbitrov.Naslednja novost, ki jo prinašajo LAP, je uporaba telekomunikacijskih sredstev. Skladno z 32. členom LAP lahko senat po predhodnem posvetovanju s strankami in ob upoštevanju relevantnih okoliščin zadeve, vključno z upravičenimi interesi in pričakovanji strank odloči, da bo ustna obravnava potekala z osebno prisotnostjo ali na daljavo z videokonferenco, telefonom ali drugim ustreznim komunikacijskim sredstvom. Telekomunikacijska sredstva se lahko uporabijo tudi pri zaslišanju prič in izvedencev.Glede oblikovanja senata 13. člen LAP sedaj določa, da se lahko stranke sporazumejo o številu arbitrov. Če ne pride do sporazuma, lahko predsedstvo odloči o tem, ali spor rešuje senat, sestavljen iz arbitra posameznika ali treh arbitrov, pri čemer upošteva zapletenost zadeve, vrednost spornega predmeta ali in druge relevantne okoliščine zadeve.Pomembnejšo spremembo predstavlja tudi 45. člen LAP, ki pri razporeditvi stroškov arbitražnega postopka poleg načela uspeha po novem upošteva tudi načelo dobre vere. Senat pri odločitvi o razporeditvi stroškov torej presoja prispevek vsake od strank k učinkovitosti in hitrosti postopka. Če je katera izmed strank arbitraže s tretjo osebo sklenila dogovor o financiranju zahtevkov ali obrambe in če ima ta oseba ekonomski interes za izid postopka, mora stranka po novem skladno s 16. členom LAP razkriti identiteto te tretje osebe senatu in ostalim strankam arbitražnega postopka.Nova pravila so prinesla novost tudi za pospešen arbitražni postopek. Če se stranke ne sporazumejo, da bo odločitev sprejeta na podlagi dokumentarnega gradiva, lahko senat sedaj opravi le eno ustno obravnavo oziroma razpravo (48. člen LAP).Nova Ljubljanska arbitražna pravila si prizadevajo za večjo funkcionalnost in učinkovitost arbitražnega postopka. S tem poskušajo doseči približanje arbitražnega postopka strankam, sledenje novejšim trendom v arbitraži ter časovno in stroškovno optimizacijo postopka.

Nova pravila se uporabljajo za vse arbitražne postopke, začete po 1. juniju 2023.

V veljavo so stopila nova Ljubljanska arbitražna pravila

V zvezi z nedavnimi poplavami je Vlada Republike Slovenije izdala Odlok o začasnih ukrepih v upravnih zadevah za preprečevanje posledic poplav, ki so prizadele Republiko Slovenijo avgusta 2023 (Uradni list RS, št. 87/23 in 89/23; v nadaljevanju: »Odlok«), ki je začel veljati dne 6. avgusta 2023 in velja 1 mesec (do vključno 6. septembra 2023).Odlok se uporablja v upravnih postopkih pred upravnimi in drugimi državnimi organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil (v nadaljevanju: »Organi«) ter določa naslednje začasne ukrepe:<ul><li>odpravlja se krajevna pristojnost za sprejem vlog (vloge, ki jih sprejemajo in obravnavajo pristojni Organi, je mogoče vložiti na katerem koli drugem istovrstnem Organu);</li><li>omogočeno je vlaganje vlog po elektronski poti brez varnega elektronskega podpisa s kvalificiranim potrdilom (identifikacija je možna z drugimi podatki, ki jih za poslovanje določajo Organi, npr. uradno dodeljeno identifikacijsko številko);</li><li>pregledovanje dokumentov se ne izvaja v prostorih Organov, če se osebi, ki izkaže pravni interes, lahko pošlje kopija dokumentov;</li><li>14 dni od uveljavitve odloka ne tečejo procesni roki za izpolnitev pravic ali obveznosti (npr. za vložitev vloge, pritožbe, itd…). To pomeni, da od 6. avgusta do vključno 19. avgusta 2023 procesni roki mirujejo. Od 20. avgusta 2023 dalje roki tečejo naprej in strankam za opravo dejanj ostane na voljo še toliko časa, kot jim ga je sicer ostalo pred prekinitvijo;</li><li>Organom je omogočeno, da na zahteve strank in na podlagi upravičenih razlogov, povezanih s poplavami, s sklepi podaljšajo roke za izpolnitev materialnih obveznosti in za izdajo in odločb. To podaljšanje traja največ dva meseca.</li></ul>V skladu z navedenim tako na davčnem področju velja, da lahko davčni zavezanci, ki iz razlogov povezanih s poplavami svojih davčnih obveznosti (davkov, prispevkov, glob, itd…) ne bodo mogli plačati pravočasno, na Finančni upravi Republike Slovenije (v nadaljevanju: »FURS«) zahtevajo odlog plačila obveznosti. Odlog se lahko zahteva za največ 24 mesecev. V primeru odobrenega odloga po tej podlagi se obresti ne obračunajo. FURS je na svojih spletnih straneh že pripravil ustrezno vlogo, ki jo davčni zavezanci lahko vložijo do vključno 6. septembra 2023. Dodatno je FURS prilagodil svoje delovanje na način, da izvajajo vse postopke, ki so v korist zavezancem oz. se izvajajo na njihovo pobudo, medtem ko:<ul><li>Je opominjanje in izdaja sklepov v postopkih izvršbe zamaknjeno;</li><li>zamaknjeni so roki za izdajo tranš dohodnine (odločbe po obravnavanih ugovorih), NUZS (nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča) in davka od premoženja;</li><li>postopki davčnega nadzora se začasno ne izvajajo na prizadetih območjih in zoper zavezance, ki navedejo razloge v povezavi s poplavami.</li></ul> Na tem mestu velja omeniti tudi davčne institute, ki jih že vsebuje veljavni Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 in nasl.; v nadaljevanju: »ZDavP-2«) in jih lahko koristijo davčni zavezanci za lajšanje izpolnjevanja davčnih obveznosti v trenutni situaciji:<ul><li>Predlaganje obračunov po izteku predpisanega roka (52. člen ZDavP-2) in predložitev davčnih napovedi po izteku predpisanega roka (62. člen ZDavP-2). Iz opravičljivih razlogov lahko davčni zavezanci predlagajo obračune in napovedi po izteku zakonskega roka. Predlog mora biti vložen v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je v zamudi, vendar najpozneje v treh mesecih od dneva, ko se je iztekel rok za predložitev obračuna oziroma napovedi. Za druga dejanja v postopku (procesni roki) lahko davčni zavezanci koristijo tudi institut »vrnitve v prejšnje stanje«, urejen v Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 in nasl.; v nadaljevanju »ZUP«).</li><li>Poleg že zgoraj omenjene možnosti zaprosila za odlog plačila davčnih obveznosti v povezavi s poplavami, ki bo mogoče do začetka septembra 2023, je tudi sicer mogoče podajanje vlog za ugodnejše odplačevanje davkov (101., 102. in 103. člen ZDavP-2). Fizične osebe lahko zaprosijo za odpis, delni odpis, odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev v izjemnih primerih, za plačilo davka v največ 3 mesečnih obrokih brez preverjanja pogojev ter za plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih ali odlog plačila za obdobje 24 mesecev ob predložitvi ustreznega zavarovanja. Pravne osebe pa lahko zaprosijo za plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih ali odlog plačila za obdobje 24 mesecev iz razloga grožnje hujše gospodarske škode oz. za plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih ali odlog plačila za obdobje 24 mesecev ob predložitvi ustreznega zavarovanja.</li><li>Pravne osebe in samostojni podjetniki lahko v primeru, ko postane evidentno, da se bo njihova davčna osnova za tekoče leto razlikovala od davčne osnove predhodnega davčnega leta podajo tudi vlogo za medletno spremembo (znižanje) višine akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti oz. davka od dohodkov pravnih oseb.</li></ul>

Odlok o začasnih ukrepih v upravnih zadevah za preprečevanje posledic poplav

Državni zbor je dne 9. 8. 2023 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč (ZOPNN-F, v nadaljevanju: »Zakon«), ki je začel veljati dne 11. 8. 2023. Zakon vzpostavlja možnost hitre in učinkovite odprave škode, ki je posledica naravnih nesreč.Poglavitne novosti, ki jih v luči letošnjih katastrofalnih poplav prinaša Zakon, so sledeče:<ul><li>Možnost dodelitve sredstev iz državnega proračuna pri odpravi posledic naravnih nesreč še pred potrditvijo končne ocene nastale neposredne škode. Občine tako lahko za izvedbo nujnih sanacijskih ukrepov vnaprej prejmejo finančna sredstva do višine 40 % predhodno ocenjene škode. Temu bo nato sledil ustaljen postopek priprave končne ocene škode in končnega programa odprave posledic naravnih nesreč. Ta novost velja za vse naravne nesreče od dne 1. 1. 2023 dalje.</li></ul><ul><li>Dodelitev sredstev za odpravo posledic neugodnih vremenskih razmer, ki jih je mogoče zavarovati in zanje pridobiti državno pomoč, v obliki sofinanciranja zavarovalne premije za zavarovanje kmetijske proizvodnje.</li></ul><ul><li>Dodelitev pomoči po pravilih »de minimis« tudi za tista kmetijska gospodarstva, katerih kmetijski pridelki so 100-% poškodovani.</li></ul><ul><li>Za odpravo škode v gospodarstvu, ki je nastala kot posledica naravnih nesreč, se gospodarskim družbam, podjetnikom, posameznikom, zavodom in zadrugam s sedežem v Republiki Sloveniji omogoča dodelitev sredstev v nepovratni (subvencije) ali povratni obliki (posojila, garancije) tako v obliki posojilnih skladov ali v obliki jamstvenih shem.</li></ul>Kot rečeno, zgornje novosti veljajo za vse primere odprave posledic naravnih nesreč v letu 2023, Zakon pa vzpostavlja še sledeče dodatne nujne interventne ukrepe za odpravo posledic poplav v avgustu 2023, ki se nanašajo na pomoč gospodarstvu, zaposlenim ter samozaposlenim.Delodajalci so upravičeni do celotnega povračila izplačanih nadomestil plač delavcem, ki v obdobju od 3. 8. 2023 do 31. 12. 2023 ne morejo opravljati dela zaradi višje sile v obliki posledic poplav avgusta 2023, prav tako pa so upravičeni do delnega povračila nadomestil plač delavcem na začasnem čakanju na delo, ker jim delodajalci zaradi posledic poplav začasno, ne morejo zagotavljati dela, in sicer  najdlje do 31. 10. 2023, pri čemer lahko Vlada podaljša ukrep do 31. 12. 2023.Delavci so v času nezmožnosti opravljanja dela in čakanja na delo zaradi posledic poplav avgusta 2023 upravičeni do nadomestila v višini 80 % osnove plače.V obdobju prejemanja pomoči delodajalec delavcem, za katere je uveljavljal povračilo izplačanih nadomestil plače, ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, prav tako pa od 3. 8. 2023 dalje pri delodajalcu ne sme priti do izplačila dobička, nakupov lastnih delnic ali lastnih poslovnih deležev, izplačil nagrad poslovodstvu za leto 2023, sicer mora delodajalec povračila vrniti.  Delodajalec med drugim tudi ne bo mogel uveljavljati povračila za nadomestilo za delca, ki zaradi posledic naravne nesreče ne more opravljati dela v času teka odpovednega roka.Ker povračila štejejo za državno pomoč, vsota povračil nadomestil ne sme biti višja od  dejanske škode.Zakon omogoča prostovoljcem, ki opravljajo prostovoljsko delo v okviru prostovoljske organizacije, pravico do 100-% plačane odsotnosti z dela največ 7 delovnih dni zaradi odpravljanja posledic poplav.Enkratna solidarnostna pomoč za hujšo škodo, nastalo delojemalcu zaradi naravne nesreče poplav v avgustu 2023, ki jo delodajalci izplačajo v letu 2023, se v skladu z Zakonom do višine 10.000 eurov ne všteva v davčno osnovo iz dohodka iz delovnega razmerja.Zakon predvideva pomoč tudi samozaposlenim osebam, ki so bile za opravljanje dejavnosti registrirane najkasneje od 1. julija 2023 do uveljavitve Zakona in dejavnosti zaradi posledic poplav ne morejo opravljati ali jo opravljajo v bistveno zmanjšanem obsegu. Zakon dodeljuje pomoč za avgust, september, oktober, november in december v višini 1.200 evrov na mesec. Pomoč bo oproščena vseh davkov in prispevkov.Zakon prav  tako na področju gospodarstva določa začasne ukrepe, in sicer: (1) likvidnostne ukrepe na področju gospodarstva; (2) prehodno ureditev mejne vrednosti za javna naročila v primerih odprave posledic naravnih nesreč večjega obsega; (3) (ne)uporabo določb pogodbenih kazni v primerih odprave posledic naravnih nesreč večjega obsega; (4) dvig višine ocenjene vrednosti za javno naročanje gradenj v primerih odprave posledic naravnih nesreč večjega obsega.Upoštevajoč napovedane podnebne spremembe in  vse pogostejše pojavljanje neviht, ki povzročajo veliko materialno škodo, sprejeti Zakon predstavlja pomemben korak k omogočanju hitrejše normalizacije stanja na območjih, prizadetih z naravno nesrečo.

Zakon vzpostavlja možnost hitre in učinkovite odprave škode, ki je posledica naravnih nesreč.

V veljavi Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o odpravi posledic naravnih nesreč (ZOPNN-F)

Državni zbor je na 43. izredni seji zavrnil predlog odložilnega veta državnega sveta na Zakon o dolgotrajni oskrbi (v nadaljevanju: »Zakon«). S tem je državni zbor Zakon potrdil in razveljavil prejšnji istoimenski zakon.Cilj Zakona je nadgradnja in poenotenje ureditve dolgotrajne oskrbe, ki je ključnega pomena za zagotavljanje kakovostnega življenja ljudem v vseh življenjskih obdobjih, zlasti ob trenutnih demografskih trendih. Zakon je Ministrstvo za solidarno prihodnost pripravilo ob upoštevanju dejstva, da demografske projekcije v prihodnih desetletjih uvršajo Slovenijo znotraj tretjine evropskih držav z največjim deležem starejšega prebivalstva. Zaradi teh demografskih sprememb in posledičnega povečanja deleža neaktivnega prebivalstva in zmanjševanja aktivnega prebivalstva, obseg sredstev iz socialnih zavarovanj in drugih virov (npr. iz proračuna) že sedaj ne omogoča financiranja potrebnega obsega podpore in pomoči vsem, ki potrebujejo storitve dolgotrajne oskrbe. Vse več dodatnega finančnega bremena se tako prenaša na neposredna plačila uporabnikov in njihovih svojcev. Zakon naj bi delno razbremenil to finančno breme, in sicer s predvidenim financiranjem iz obveznega zavarovanja za dolgotrajno oskrbo ter državnega proračuna v višini do 190 milijonov EUR, lastna udeležba uporabnikov pa bi bila le v manjšem deležu.Poglavitne novosti, ki jih prinaša Zakon so sledeče:<ul><li>Prenos pristojnosti za področje dolgotrajne oskrbe na novo ustanovljeno Ministrstvo za solidarno prihodnost, ki bo v tej vlogi nadomestilo Ministrstvo za zdravje in Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. To naj bi omogočilo poenostavitev postopkov urejanja in odločanja na področju dolgotrajne oskrbe. Hkrati je tudi pritožbeni organ zoper prvostopenjske odločbe centrov za socialno delo;</li><li>Natančna opredelitev vrste storitev dolgotrajne oskrbeki obsegajo (i) pomoč pri osnovnih opravilih, (ii) pomoč pri podpornih dnevnih opravilih in (iii) zdravstveno nego, vezano na osnovna dnevna opravila;</li><li>Ureditev nedenarne pravice dolgotrajne oskrbe (opredeljene v urah), določitev denarnih prejemkov (v višini od 89 EUR do 491 EUR) in opredelitev pravice do oskrbovalca družinskega člana, ki izvaja storitve oskrbe na domu uporabnika;</li><li>Uvedba dodatnih pravic do dolgotrajne oskrbe, med katere spadajo storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti ter sofinanciranje storitev e-oskrbe. Storitve za krepitev in ohranjanje samostojnosti (npr. svetovanje, psihosocialna in postdiagnostična podpora) bodo uporabnikom omogočile pomoč in oskrbo, ki bi jo sicer lahko dobili le v instituciji, medtem ko se bodo storitve e-oskrbe izvajale na daljavo, kar bo uporabnikom omogočilo, da dlje časa ostanejo doma in se jim na ta način zagotovi občutek varnosti;</li><li>Vzpostavitev vstopnih točk v centrih za socialno delo, ki bodo pristojni za izvajanje strokovnih in administrativnih nalog v zvezi z uveljavljanjem pravic zavarovanih oseb do dolgotrajne oskrbe. Na teh točkah bo zagotovljeno tudi strokovno svetovanje, na podlagi česar se bo uporabnik sam odločil, katere storitve dolgotrajne oskrbe, ki so mu na voljo, bo prejemal;</li><li>Izvajanje dolgotrajne oskrbe bo potekalo prek javne mreže, ki bo vključevala javne zavode, druge pravne osebe ter samostojne podjetnike koncesionarje. Javna mreža bo zagotavljala storitve dolgotrajne oskrbe v domovih za starejše ter na domu uporabnikov. Za izvajanje te dejavnosti so predvideni določeni pogoji in obveznosti, vključno z vpisom v register izvajalcev;</li><li>Vzpostavitev sistema dolžnosti preverjanja splošnih pogojev za pridobitev pravic iz dolgotrajne oskrbe ves čas izvajanja z namenom preprečevanja neupravičenega koriščenja pravic.</li></ul>Zakon, ki bo sicer pričel veljati dan po objavi v Uradnem listu, predvideva postopno uvajanje sprememb vse do 1. decembra 2025.

Zakon, ki bo sicer pričel veljati dan po objavi v Uradnem listu, predvideva postopno uvajanje sprememb vse do 1. decembra 2025.

Sprejet nov Zakon o dolgotrajni oskrbi

Sodišče Evropske unije (»Sodišče EU«) je v zadevi, opr. št. C‑106/22, s področja svobode ustanavljanja v EU, presojalo, ali je tožena stranka, madžarski organ za varstvo konkurence Innovációs és Technológiai Miniszter (»Ministrstvo«) upravičeno zavrnil priglašeno koncentracije tožeče stranke, madžarske družbe Xella Magyarország Építőanyagipari Kft. (»Xella Magyarország«).Madžarska družba Xella Magyarország, proizvajalec betonskega gradbenega materiala v lasti nemške družbe, katere končni lastnik je registriran na Bermudih, je pred madžarskim sodiščem izpodbijala odločbo Ministrstva, s katero ji je prepovedalo prevzem madžarske družbe Janes és Társa, ki upravlja kamnolom gramoza, peska in gline.Ministrstvo je zavzelo stališče, da je treba družbo Janes és Társa obravnavati kot »strateško družbo« v skladu z nacionalnim mehanizmom pregleda tujih naložb, katere vzpostavitev nalaga Uredba (EU) 2019/452 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. 3. 2019 o vzpostavitvi okvira za pregled neposrednih tujih naložb v Uniji (»Uredba 2019/452«). Po mnenju Ministrstva bi prenos lastništva strateške družbe v posredno last  družbe, registrirane v tretji državi (tj. na Bermudih) predstavljalo dolgoročnejše tveganje za zanesljivost oskrbe gradbenega sektorja s surovinami, kot so gramoz, pesek in glina.V postopku predhodnega odločanja je madžarsko sodišče naslovilo vprašanje na Sodišče EU, ali je zadevni nacionalni mehanizem pregleda tujih naložb, ki omogoča prepoved naložbe v družbo, ki se šteje za strateško:<ul><li>kadar bi prišlo do koncentracije strateške družbe z drugo družbo, ki je del skupine družb s sedežem v več državah članicah, nad katero ima družba iz tretje države večinski nadzor, ali</li><li>kadar koncentracija škoduje ali bi lahko škodila nacionalnemu interesu pri zagotavljanju zanesljivosti oskrbe gradbenega sektorja, zlasti na lokalni ravni, glede osnovnih surovin, kot so gramoz, pesek in glina,</li></ul>združljiv s pravom EU.Sodišče EU je razsodilo, da je treba vprašanje preučiti izključno v luči svobode ustanavljanja, ki jo uživajo družbe v EU, in da takšen mehanizem pregleda tujih naložb nasprotuje temeljni svobodi, kot je določena v členu 49  Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki omogoča fizični ali pravni osebi, da stalno in neprekinjeno opravlja gospodarsko dejavnost v eni ali več državah članicah EU brez ovir, ki jih ustvarijo te države članice.Sodišče EU je ocenilo, da zadevna koncentracija ne spada na področje uporabe Uredbe 2019/452 in zato ne more biti predmet pregleda po mehanizmu pregledov tujih naložb, saj se zadevna uredba uporablja izključno za naložbe družb iz tretjih držav v Evropski uniji. Dejstvo, da družba, registrirana v tretji državi, izvaja večinski nadzor nad vlagateljem s stalnim prebivališčem v Evropski uniji, torej ne upravičuje uporabe Uredbe 2019/452. Po mnenju Sodišča EU zadevni mehanizem pregleda predstavlja omejitev svobode ustanavljanja. Te omejitve pa ni mogoče upravičiti s ciljem zagotavljanja zanesljive oskrbe gradbenega sektorja z gramozom, peskom in glino, saj ne zadeva temeljnega družbenega interesa v smislu ustaljene sodne prakse Sodišča EU, kot je to v primeru zanesljivosti oskrbe naftnega, telekomunikacijskega in energetskega sektorja.

Omejitve svobode ustanavljanja ni mogoče upravičiti s ciljem zagotavljanja zanesljive oskrbe gradbenega sektorja z gramozom, peskom in glino, saj ne zadeva temeljnega družbenega interesa v smislu ustaljene sodne prakse Sodišča EU.

Oskrba gradbenega sektorja z gramozom, peskom in glino ne more upravičiti omejitve svobode ustanavljanja

Dne 12. 7. 2023 je bila v Uradnem listu Republike Slovenije objavljena novela Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1F), ki bo začela veljati 27. 7. 2023 (v nadaljevanju: »ZIL-1«).Ključne spremembe, ki jih prinaša novela se osredotočajo na poenostavitev in pocenitev postopkov povezanih z registracijo patenta, hitrejše pridobivanje informacij v postopkih dodelitve patenta, ekonomičnost upravnega postopka razveljavitve in ugotovitve ničnosti znamke, prepoved hkratnega učinka evropskega patenta kot nacionalnega patenta ter nekatere druge spremembe na področju patentnega varstva, ki bodo naštete v nadaljevanju. Te ključne spremembe bodo pomembno prispevale k izboljšanju sistema industrijske lastnine v Sloveniji ter nacionalno zakonodajo uskladile z Direktivo (EU) 2015/2436 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z blagovnimi znamkami, z Uredbo (EU) 2017/1001 o blagovni znamki Evropske unije in s Konvencijo o podeljevanju evropskih patentov oziroma Evropske patentne konvencije.       a.) Hitrejši postopek pridobivanja informacijNovela daje Uradu za intelektualno lastnino Republike Slovenije (v nadaljevanju: »Urad«) novo pristojnost, da le-ta s soglasjem prijavitelja posreduje njegovo patentno prijavo drugim uradom z namenom, da izvedejo poizvedbe o stanju tehnike s pisnim mnenjem o izpolnjevanju pogojev za prijavljeni izum. Sodelovanje Urada z drugimi patentnimi uradi bo po novem prijaviteljem omogočilo, da bodo le-ti hitreje pridobili konkretnejšo informacijo o tem ali njihov izum dejansko izpolnjuje pogoje za podelitev patenta.Poleg prej omenjenega bo novost nekaterim prijaviteljem prinesla tudi določene finančne ugodnosti. Nekatere mednarodne organizacije namreč, v primeru sklenitve ustreznih pogodb z nacionalnimi organi, prijaviteljem omogočajo finančne olajšave za plačilo pristojbin. Na tak način na primer Evropski patentni urad (v nadaljevanju: »EPO«) omogoča fizičnim osebam, malim in srednje velikim podjetjem ter univerzam olajšavo za poizvedbo o stanju tehnike v višini 80 odstotkov, prav tako pa omogoča olajšave v primeru vložitve evropske patentne prijave ali PCT prijave za isti izum. Navedena sprememba bo zato imela za posledico finančno razbremenitev prijaviteljev.       b.) Upravni postopek razveljavitve in ugotovitve ničnosti znamke Do sedaj so postopki za razveljavitev in ugotovitev ničnosti znamke tekli le pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Z namenom uskladitve z Direktivo (EU) 2015/2436 pa bo bodo od uveljavitve novele naprej navedeni postopki tekli neposredno pred Uradom. V novem osmem a poglavju ZIL-1 tako novela na novo ureja vsebino zahtevka in razloge za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti znamke. Zahtevo za razveljavitev ali ugotovitev ničnosti znamke se bo tako sedaj vložilo pri Uradu, ki bo o zahtevi odločalo v upravnem postopku, s tem se bo razbremenilo tudi sodišča.       c.) Druge novosti na področju patentov Na podlagi Evropske patentne konvencije novela usklajuje tudi izjeme od patentnega varstva in tako odpravlja možnosti različne razlage relevantnih določb. Skladno z dosedanjo prakso razlage 11. člena ZIL-1, novela eksplicitno uzakonja izjeme od patentnega varstva kot so estetske stvaritve, igre ali poslovne dejavnosti ter računalniški programi in predstavitve informacij. Na drugi strani pa novela dodaja možnost podelitve patenta za prvo uporabo snovi ali zmesi pri postopkih zdravljenja, uporabljenega na človeškem ali živalskem telesu.Novost na področju patentnega varstva je tudi pravica imetnika patenta, da prepreči posredno uporabo izuma, zavarovanega s patentom. Imetnik patenta lahko tako tretji osebi, ki nima njegovega soglasja, prepove, da osebam, ki niso upravičene do izkoriščanja izuma oz. patenta, dobavlja ali ponuja dobavo sredstev, ki se nanašajo na del izuma, ki je bistven za njegovo uporabo, če tretja oseba ve ali bi morala vedeti, da so ta sredstva primerna in namenjena za uporabo tega izuma.Novela prinaša tudi večjo pravno varnost v primeru razglasitve ničnosti evropskega patenta pri EPO. Urad bo namreč v navedenem primeru po uradni dolžnosti tudi sam razglasil patent, ki je vpisan v nacionalni register, za ničnega. Poleg navedenega pa novela določa tudi prepoved hkratnega varstva oz. enotnega učinka evropskega patenta kot nacionalnega patenta v Sloveniji. Če imata evropski patent in nacionalni patent, ki sta za isti izum podeljena isti osebi, isti datum vložitve in isti datum zahtevane prednostne pravice, se šteje, da nacionalni patent nima pravnega učinka od datuma, ko je EPO objavil omembo podelitve evropskega patenta v Evropskem patentnem biltenu.

Dne 12. 7. 2023 je bila v Uradnem listu Republike Slovenije objavljena novela Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1F), ki bo začela veljati 27. 7. 2023.

Novela Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1F)

Državni zbor je z namenom doseganja podnebne nevtralnosti in ciljev na področju deleža energije iz obnovljivih virov v bruto končni porabi v Republiki Sloveniji dne 6. 7. 2023 sprejel Zakon o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije (v nadaljevanju: »ZUNPEOVE«), ki bo stopil v veljavo petnajsti dan po njegovi objavi v Uradnem listu RS. Republika Slovenija je namreč skladno s pravnim okvirom Evropske unije zavezana dosegati cilje na področju obnovljivih virov energije. Cilj Republike Slovenije do leta 2020 je bil 25 % obnovljivih virov energije v končni porabi energije, s sprejemom Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta pa je zavezana doseči cilj vsaj 27 % do leta 2030, pri čemer se bodo ti cilji s posodobitvijo Direktive o spodbujanju uporabe energije iz OVE1 v okviru paketa »Pripravljeni na 55« še zviševali. Prehod na obnovljive vire energije ni pomemben le z vidika varovanja okolja, temveč tudi z vidika vedno večje potrebe držav Evropske unije po samooskrbnosti v povezavi z električno energijo.Skladno z novim ZUNPEOVE bo Vlada RS sprejela akcijski načrt za izvajanje Strategije prostorskega razvoja Slovenije, v katerem bodo določena prednostna območja umeščanja naprav za proizvodnjo električne energije iz sonca in vetra. Ne glede na to pa bodo predpisana prednostna območja za umeščanje fotonapetostnih naprav strehe objektov, utrjene površine parkirišč, cestna zemljišča in cestni objekti, železniško območje, območje objektov za proizvodnjo elektrike, območja zaprtih odlagališč, območja opuščenih kopov mineralnih surovin in območja neaktivnih odlagališč odpadkov. ZUNPEOVE bo v ta namen posegel tudi na področja drugih zakonov, npr. Zakona o vodah in Zakona o cestah. Po novem bo možno proizvajati električno energijo iz fotonapetostnih naprav in vetrnih proizvodnih naprav tudi na območjih kmetijskih in gozdnih zemljišč, če to ne bo oteževalo služenja zemljišč njihovemu osnovnemu namenu.Pomembna novost, ki jo uvaja ZUNPEOVE, so regulativni peskovniki, ki bodo namenjeni preizkušanju novih in naprednih tehnologij, proizvodov ali pristopov na področju proizvodnje električne energije z izrabo obnovljivih virov energije in njenega shranjevanja, ali za drugačen način uporabe obstoječih. Regulativne peskovnike bo odobrila Vlada RS, prav tako pa bo za njihove potrebe odobrila tudi odstop od posameznih določb predpisov s področja energetike, prostora, graditve, rudarstva itd. Vlada bo podala odobritev, če bo predlagani projekt pomembno prispeval k razvoju proizvodnje električne energije z izrabo obnovljivih virov energije, če je ta korist večja od teže posega v določbe v posamezne predpise s prej omenjenih območij, in če odobritev peskovnika ni v nasprotju s predpisi EU.Nadalje ZUNPEOVE predvideva podelitev geotermalnih koncesij za izvedbe projektov za raziskavo potenciala geotermalne energije ter fazo raziskovalne proizvodnje električne energije z izrabo geotermalne energije. Pravna ali fizična oseba, ki bo želela pridobiti geotermalno koncesijo, bo morala pobudo za začetek postopka vložiti pri ministrstvu, pristojnem za energijo.Poleg tega bo ZUNPEOVE znižal delež soglasij, ki so potrebna za postavitev fotonapetostne naprave na nepremičnini v solastnini ali na skupnih delih stavbe v etažni lastnini. Po novem bo potrebno pridobiti soglasje solastnikov, ki imajo več kakor tri četrtine idealnih deležev, ali etažnih lastnikov, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev na skupnih delih stavbe. Enako bo veljalo tudi v primeru, da je treba za izvedbo fotonapetostne naprave ustanoviti služnost ali stavbno pravico. ZUNPEOVE prav tako pod določenimi pogoji predvideva brezplačno ustanovitev služnosti ali stavbe pravice za postavitev, vzdrževanje in obratovanje fotonapetnostne naprave na objektu v lasti države ali samoupravne lokalne skupnosti. Posebej je treba omeniti tudi uvedbo možnosti izplačila enkratnega nadomestila za občino, v kateri je postavljena nova vetrna proizvodna naprava, ki ga lahko določi Vlada RS.Sprejem ZUNPEOV predstavlja pomemben korak k povečanju deleža energije iz obnovljivih virov energije, kar je ključno za zagotavljanje trajnostne energije, večje stopnje samooskrbnosti pri proizvajanju električne energije in večje zanesljivosti oskrbe z energijo.

Sprejem ZUNPEOV predstavlja pomemben korak k povečanju deleža energije iz obnovljivih virov energije, kar je ključno za zagotavljanje trajnostne energije, večje stopnje samooskrbnosti pri proizvajanju električne energije in večje zanesljivosti oskrbe z energijo.

Sprejet je bil Zakon o uvajanju naprav za proizvodnjo električne energije iz obnovljivih virov energije

Ministrstvo za Finance je 23.6.2023 objavilo predlog Zakona o minimalnem davku (v nadaljevanju: »ZMD«). Z ZMD se v slovenski pravni red implementira Direktiva Sveta (EU) 2022/2523 o zagotavljanju globalne minimalne davčne stopnje za mednarodne skupine podjetij in velike domače skupine v Uniji z dne 14. decembra 2022 (v nadaljevanju: »Direktiva«). Njen namen je vzpostavitev skupnega okvira za globalno minimalno davčno stopnjo v Uniji na podlagi skupnega pristopa iz vzorčnih pravil OECD na način, da bodo prihodki mednarodnih skupin podjetij in velikih domačih skupin s skupnim prihodkom 750 milijonov EUR in več (v nadaljevanju: »Skupine«) obdavčeni z vsaj 15% davkom. To se bo uresničevalo preko t.i. povrhnjega davka. Določitev obveznosti za povrhnji davek je v Direktivi predvidena kot opcija. Slovenija bo o njeni izbiri morala uradno obvestiti Komisijo, kar bo zagotovilo ustrezno gotovost davčnim organom drugih držav članic in jurisdikcijam tretjih držav ter mednarodnim Skupinam. Subjekti v sestavi Skupine, ki se nahajajo v Sloveniji, bodo morali torej v Sloveniji plačevati povrhnji davek.Kot poglavitni cilji ZMD so navedeni vzpostavitev sistema proti eroziji davčne osnove, pravično, pregledno in stabilno podjetniško obdavčenje, odprava pretirane davčne konkurence in preprečevanje agresivnega davčnega načrtovanja ter konsistentnost pri določanju in administriranju pravil proti eroziji davčne osnove (predvidljivost, brez dvojnega ali prekomernega obdavčenja).Kot poglavitne rešitve ZMD lahko izpostavimo:<ul><li>ZMD bo samostojen zakon, ki bo veljal ločeno od Zakona o dohodku pravnih oseb (Ur. l. RS št. 117/06 in nasl., ZDDPO-2) in ki bo v slovenski pravni sistem dosledno vnašal določbe Direktive.</li><li>Uvaja se minimalna davčna stopnja (v nadaljevanju: »MDS«) 15 %. Učinkovala bo na Skupine s subjekti v sestavi v državah, v katerih je dejanska davčna stopnja (v nadaljevanju: »DDS«) nižja od MDS. DDS se bo ugotavljala za vsako poslovno leto in za vsako državo posebej tako, da se bodo prilagojeni zajeti davki subjektov v sestavi v državi delili z njihovim neto kvalificiranim dohodkom. Razlika med MDS in tako ugotovljeno DDS je stopnja t.i. povrhnjega davka. Povrhnji davek bo dejansko davčno stopnjo Skupine zvišal na nivo MDS. Apliciral se bo na presežni dobiček v skladu s standardizirano osnovo in posebnim mehanizmom za izračun davka.</li><li>Skupine bodo za upoštevanje pravil v skladu z Direktivo postopale v petih korakih, in sicer v prvem koraku bodo identificirale subjekte v sestavi v obsegu Direktive, identificirale izključene subjekte in prepoznale varne pristane. V drugem koraku bodo izračunale kvalificiran dohodek ali izgubo za vsak subjekt v sestavi s prilagoditvami finančnega računovodskega neto dohodka ali izgube. Tretji korak bo predstavljal izračun prilagojenih zajetih davkov. Četrti korak bo predstavljal izračun DDS v vsaki državi (za vse subjekte v sestavi v državi) in če bo DDS nižja od MDS, se bo izračunal povrhnji davek. Peti korak bo izpolnitev obveznosti povrhnjega davka po ustreznih pravilih.</li><li>ZMD določa izključitev po načelu de minimis za Skupine, katerih povprečni prihodek je nižji od 10.000.000 EUR in katerih povprečni kvalificirani dohodek ali izguba v jurisdikciji znaša manj kot 1.000.000 EUR. Take Skupine ne bodo plačale povrhnjega davka, čeprav je njihova DDS nižja od MDS v tej državi.</li></ul>Kot izhaja iz spremnega besedila k predlogu ZMD, se na globalni ravni predvideva okoli 220 milijard EUR višje letne davčne prihodke kot posledica implementacije pravil minimalne obdavčitve. Kar se tiče Slovenije je bilo na podlagi podatkov Country-by-country poročanja v letu 2019 identificiranih skupaj 412 Skupin z matičnimi družbami v Sloveniji ali v tujini in hčerinskimi družbami v Sloveniji. Od tega je imelo leta 2019 kar 144 Skupin v Sloveniji DDS pod 15 %. Njihova povprečna netehtana DDS je znašala 8,72 %. Ocenjuje se, da bo ZMD učinkoval na skupno 184 Skupin. Skupna letna davčna obveznost družb, ki so del teh Skupin in so rezidenti v Sloveniji, znaša okoli 27 milijonov EUR.V skladu z rokom Direktive bo moral biti ZMD sprejet najpozneje do konca decembra 2023. Veljati naj bi začel za poslovna leta, ki se začnejo 31.12.2023 ali kasneje. Komentarji k predlogu se zbirajo do 16.7.2023.

Poglavitni cilji so vzpostavitev sistema proti eroziji davčne osnove, pravično, pregledno in stabilno podjetniško obdavčenje, odprava pretirane davčne konkurence in preprečevanje agresivnega davčnega načrtovanja ter konsistentnost pri določanju in administriranju pravil proti eroziji davčne osnove.

Predlog Zakona o minimalnem davku

Evropsko sodišče za človekove pravice (»ESČP«) je marca letos obvestilo Slovenijo, da so bile Hrvaški vročene tri pritožbe slovenskih ribičev proti Hrvaški glede zatrjevanih kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. To pomeni, da je ESČP navedene pritožbe spoznalo za dopustne in jih bo v nadaljevanju vsebinsko obravnavalo.Skladno s prvim odstavkom 36. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (»EKČP«) ima država članica, katere državljani so pritožniki pravico, da v vseh primerih pred senatom ali velikim senatom ESČP predloži pisne pripombe oziroma sodeluje pri obravnavi. V konkretnem primeru je Slovenija 5. junija 2023 s pismom obvestila ESČP, da bo v navedenih postopkih treh pritožb slovenskih ribičev posredovala in na ta način nudila pomoč in podporo pri zaščiti pravnih koristi slovenskih ribičev, ki so bili oškodovani zaradi nepriznavanja arbitražne razsodbe s strani Hrvaške.Ozadje navedenih pritožb je arbitražni sporazum med Hrvaško in Slovenijo, ki je bil podpisan 4. novembra 2009 (»arbitražni sporazum«) z namenom rešiti mejni spor med državama, ki je nastal po osamosvojitvi nekdanje Jugoslavije. Konkretno se je spor nanašal na določitev meje v Piranskem zalivu in na kopnem.Na podlagi arbitražnega  sporazuma je bilo ustanovljeno arbitražno sodišče, ki je 29. junija 2017 razglasilo končno razsodbo v arbitraži med Slovenijo in Hrvaško in s tem določilo morsko in kopensko mejo med državama. Z razsodbo je arbitraža določila (i) celotno kopensko mejo med Slovenijo in Hrvaško, (ii) mejo na morju med državama, ki doslej še nikoli ni bila določena in (iii) pravico Slovenije do stika z odprtim morjem.Kljub razsodbi arbitražnega sodišča, Hrvaška ni priznala veljavnosti sporazuma in ne izvaja svojih dolžnosti na način, kot ji je bilo naloženo z arbitražno razsodbo. V konkretnem primeru namreč hrvaški organi zaračunavajo kazni slovenskim ribičem za ribolov na območju v Piranskem zalivu, ki je po arbitražni razsodbi sicer pripadlo Sloveniji. Ker so slovenski ribiči izčrpali vsa pravna sredstva na Hrvaškem, vključujoč hrvaško ustavno sodišče, so začeli predmetne postopke pred ESČP, pri katerih bo, kot navedeno, posredovala tudi Slovenija. V nadaljevanju postopka ima Hrvaška možnost, da se opredeli do posredovanja Slovenije.

ESČP je marca letos obvestilo Slovenijo, da so bile Hrvaški vročene tri pritožbe slovenskih ribičev proti Hrvaški glede zatrjevanih kršitev Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. To pomeni, da je ESČP navedene pritožbe spoznalo za dopustne in jih bo v nadaljevanju vsebinsko obravnavalo.

Slovenija bo posredovala v pritožbi ribičev proti Hrvaški pred ESČP

Državni zbor je na seji dne 25. 5. 2023 sprejel Zakon o infrastrukturi za alternativna goriva in spodbujanju prehoda na alternativna goriva v prometu (ZIAG, v nadaljevanju: »Zakon«), s katerim se v slovenski pravni red prenaša Direktiva 2014/94/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva. Cilj Zakona je vzpostavitev goste javno dostopne mreže polnilne in oskrbovalne infrastrukture za alternativna goriva v prometu ter povečanje deleža vozil na alternativna goriva.Zakon predvideva tri ravni razvoja infrastrukture za alternativna goriva.<ol start="1"><li>Vzpostavlja strateško načrtovanje infrastrukture za alternativna goriva, in sicer:</li></ol><ul><li>polnilna infrastruktura za vozila, plovila in mirujoče zrakoplove,</li><li>oskrbovalna infrastruktura za vozila in plovila na zemeljski plin,</li><li>oskrbovalna infrastruktura za vodik,</li></ul>pri čemer daje Zakon poudarek načrtovanju mreže električne polnilne infrastrukture za cestni promet. Koordiniran način načrtovanja bo upošteval dolgoročne vplive integracije prometa v elektroenergetski sistem za zaščito in stabilnost omrežja, zaradi česar se bo vzpostavila gospodarska javna služba (GJS) za identifikacijo lokacij, vzpostavitev in upravljanje polnilnih parkov visokih moči od 300 kW. Način načrtovanja lokacij, na katerih se bo vzpostavljala električna polnilna struktura, temelji na učinkoviti izrabi že obstoječe podporne infrastrukture, kot je prometna, energetska, komunikacijska ter druga dopolnjujoča infrastruktura.<ol start="2"><li>Zakon predvideva uvedbo dolgoročnega namenskega vira za sofinanciranje ukrepov prehoda na alternativna goriva, in sicer se bo po potrebi za izvajanje ukrepov iz Zakona namenilo sredstva iz letne dajatve za uporabo v Sloveniji registriranih motornih in priklopnih vozil v cestnem prometu, ki ga bo sicer določila vlada z uredbo. Dodatni prispevki tako niso predvideni.</li></ol><ol start="3"><li>Zakon prav tako določa ustanovitev centra za spodbujanje prehoda na alternativna goriva kot izvedbenega telesa za izvajanje javnih razpisov in pozivov za dodeljevanje namenskih sredstev za vzpostavitev ustrezne polnilne in oskrbovalne infrastrukture, za spremembo strukture voznega parka ter drugih podpornih ukrepov, ki bodo pospešili prehod na alternativna goriva.</li></ol>Z Zakonom so določeni tudi tehnični predpisi za nameščanje, delovanje in vzdrževanje polnilne in oskrbovalne infrastrukture.Za ustrezno načrtovanje in finančno podporo ukrepom, ki bodo usmerjeni na področja, kjer obstajajo pomanjkljivosti v javno dostopni infrastrukturi za alternativna goriva, Zakon uvaja obvezno registracijo polnilne in oskrbovalne infrastrukture ter posredovanje podatkov o lokaciji, zmogljivosti, ceni, itd. na nacionalno točko dostopa. Podatki iz nacionalne točke dostopa se bodo prenašali tudi v digitalno platformo za spodbujanje investicij, kjer se bodo združili s podatki o nezasedenih načrtovanih lokacijah (priključne moči, možnost parkirnih površin) iz načrtov elektrooperaterjev in lokalnih načrtov.Preglednost in transparentnost obstoječe polnilne infrastrukture bo koristila tako uporabnikom kot lastnikom in investitorjem, saj bo omogočila večjo izkoriščenost obstoječe infrastrukture, investitorje pa usmerjala na lokacije, ki še niso zasedene.

Cilj Zakona je vzpostavitev goste javno dostopne mreže polnilne in oskrbovalne infrastrukture za alternativna goriva v prometu ter povečanje deleža vozil na alternativna goriva.

Zakon o infrastrukturi za alternativna goriva in spodbujanju prehoda na alternativna goriva v prometu

Splošno Sodišče Evropske unije (»Splošno sodišče«) je v zadevi, opr. št. T-2/21, s področja zaščite blagovnih znamk v EU, presojalo, ali je tožena stranka, Urad Evropske unije za intelektualno lastnino (»EUIPO«), upravičeno zavrnil zahtevo tožeče stranke, združenja Emmentaler Switzerland, za registracijo blagovne znamke »emmentaler« kot sira z zaščiteno označbo porekla.Zaščitena označba porekla je shema kakovosti, varovana na ravni EU, ki zajema kmetijske pridelke in živila, ki izvirajo iz določene regije, kraja ali države. Kot zaščitena označba porekla se zaščitijo imena tistih proizvodov, ki so najtesneje povezani z geografskim območjem, na katerem se proizvajajo, saj geografsko območje vpliva na njihove lastnosti. Vsi postopki pridelave in predelave morajo potekati na določenem geografskem območju, prav tako pa morajo iz tega območja izhajati tudi uporabljene surovine. Zaščitena označba porekla predstavlja visoko stopnjo zaščite, ki močno omeji možnost proizvodnje ali pridelave pridelka ali živila pod zaščiteno znamko.EUIPO je zahtevo za registracijo zavrnil na podlagi člena 7(1)(c) Uredbe (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. 6. 2017 o blagovni znamki Evropske unije (»Uredba«). Ta prepoveduje registracijo znamk, ki jih sestavljajo izključno znaki ali podatki, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo vrsto, kakovost, količino, namen, vrednost, geografski izvor ali čas proizvodnje blaga ali opravljanja storitve ali druge lastnosti blaga ali storitve. Takšni znaki so opisni, kar je tesno povezano z generičnimi znaki. V obeh primerih takšni znaki nimajo razlikovalnega učinka in šteje se, da ne morejo izpolnjevati bistvene funkcije znamke, to je identificirati trgovski izvor proizvoda ali storitve.Splošno sodišče je s sodbo z dne 24. 5. 2023 pritrdilo odločitvi EUIPO glede opisnosti prijavljene znamke, da upoštevna nemška javnost znak »emmentaler« takoj razume, kot da označuje vrsto sira. EUIPO se je glede preučevanja prisotnosti opisnih znakov osredotočil le na nemški trg, kar pa zadostuje za zavrnitev registracije znaka. Splošno sodišče je presodilo, da je EUIPO pravilno ugotovil, da je prijavljena znamka opisna v delu EU, in sicer v eni državi članici EU.Poleg tega je Splošno sodišče v zvezi z varstvom prijavljene znamke kot kolektivne znamke opozorilo, da člen 74(2) Uredbe sicer določa, da so lahko z odstopanjem od člena 7(1)(c) te Uredbe znaki in označbe, ki lahko v gospodarskem prometu označujejo geografski izvor zadevnega blaga ali storitev, kolektivne znamke. Vendar je po mnenju Splošnega sodišča treba to odstopanje razlagati ozko, zato med kolektivne znamke ne morejo spadati znaki, ki se štejejo za označbo vrste, kakovosti, količine, namena, vrednosti, časa proizvodnje ali drugih lastnosti zadevnih proizvodov, ampak samo znaki, ki se bodo šteli za označbo geografskega izvora navedenih proizvodov. Ker je prijavljena znamka za upoštevno nemško javnost opisna za vrsto sira in se ne dojema kot označba geografskega izvora navedenega sira, je Splošno sodišče ugotovilo, da ni upravičena do zaščite kot kolektivna znamka.

Ker je prijavljena znamka za upoštevno nemško javnost opisna za vrsto sira in se ne dojema kot označba geografskega izvora navedenega sira, je Splošno sodišče ugotovilo, da ni upravičena do zaščite kot kolektivna znamka.

Izraza »emmentaler« ni mogoče zaščititi kot znamke Evropske unije za sire

Dne 13. 4. 2023 je skupina poslank in poslancev v Državni zbor posredovala besedilo Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zaščiti živali (v nadaljevanju: »Predlog novele Zakona o zaščiti živali«), ki je trenutno v drugi obravnavi.Ključni cilj Predloga novele Zakona o zaščiti živali, ki je bil s strani Veterinarske zbornice Slovenije, Veterinarske fakultete ter kmetov sprejet negativno, je okrepitev odgovornega lastništva živali kot čutečih bitij, zmanjševanje števila zapuščenih in trpinčenih živali ter poglabljanje zavedanja o vrednotah ravnanja z živalmi.Predlog novele Zakona o zaščiti živali predvideva, da bo s spremenjeno ureditvijo implementiral naslednje rešitve, in sicer:<ul><li>ustanovitev prehodnih hlevov za odvzete živali;</li><li>omogočil aktivno sodelovanje društvom, ki delujejo v javnem interesu pri svetovanju skrbnikom živali ter sodelovanje z nadzornimi organi preko imenovanih svetovalcev za zaščito živali;</li><li>dodelitev statusa »delovnih živali« terapevtskim psom;</li><li>uveljavitev obveznega označevanja mačk;</li><li>zakonsko osnovo za vzpostavitev mobilnih klavnic;</li><li>ustanovitev specializirane inšpekcije za zaščito živali;</li><li>popolno prepoved privezovanja psov;</li><li>vzpostavitev obveznega internega videonadzora v klavnicah;</li><li>širitev definicije mučenja živali, ki je lahko izvršeno tudi iz hude malomarnosti;</li><li>prepoved uporabe vseh živali za nastopanje in prikazovanje v cirkusu.</li></ul>Do Predloga novele Zakona o zaščiti živali se je na svoji 96. dopisni seji opredelila tudi Vlada Republike Slovenije, ki splošno predlog podpira, saj meni, da je ključnega pomena, da se v Državnem zboru opravi temeljita splošna razprava o predlogu zakona. Ne glede na navedeno pa je kot očitek na predlog zakona izpostavila podnormiranje nekaterih od predlaganih rešitev ter pozvala, naj se v splošno razpravo vključi tudi strokovne institucije in združenja, in na ta način omogoči celovito soočenje vseh argumentov.

Ključni cilj Predloga novele Zakona o zaščiti živali je okrepitev odgovornega lastništva živali kot čutečih bitij, zmanjševanje števila zapuščenih in trpinčenih živali ter poglabljanje zavedanja o vrednotah ravnanja z živalmi.

Predlog novele Zakona o zaščiti živali

Junija bo v veljavo stopila novela C Zakona o upravnem sporu (»ZUS-1«), ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 49/2023 z dne 28. 4. 2023.Novela prinaša več pomembnih novosti, pri čemer je največja novost nedvomno sprememba sestave sodišča po 13. členu ZUS-1. Kot primarna oblika odločanja v upravnem sporu je namreč določeno odločanje po sodniku posamezniku in ne več sojenje v senatu. Kljub temu lahko sodnik posameznik poda predlog predsedniku sodišča, da se o zadevi odloča v senatu treh sodnikov, če gre za zapleteno zadevo glede pravnih ali dejanskih vprašanj ali če od odločitve o tožbi mogoče pričakovati rešitev pomembnega pravnega vprašanja, še posebej, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne praksi ni oziroma je ta neenotna. Tak predlog lahko sodnik posameznik poda do dneva razpisa pripravljalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do predložitve zadeve na sejo. O njegovem predlogu odloči predsednik sodišča s posebnim sklepom. Zoper navedeni sklep ni pravnega sredstva. Od dejstva, ali je na prvi stopnji odločal sodnik posameznik ali senat, je odvisna tudi sestava Vrhovnega sodišča RS, ko bo to odločalo o pritožbi. Če je na prvi stopnji odločal sodnik posameznik, bo tudi Vrhovno sodišče RS odločalo po sodniku posamezniku. Če je na prvi stopnji odločal senat, pa bo Vrhovno sodišče odločalo o pritožbi v senatu treh sodnikov. Enako velja za postopek s predlogom za obnovo postopka.Za večjo učinkovitost odločanja v upravnem sporu bo pomembna tudi sprememba pri določbah o pripravi gradiva. Sodišče bo lahko strankam omejilo obseg in število vlog, prav tako pa bo lahko določilo rok, v katerem mora posamezna stranka pripraviti pisni povzetek vlog. Rok ne sme biti krajši od 15 dni. Če stranka povzetka vloge ne bo predložila v navedenem roku, vloga ne bo upoštevana. Na posledico mora sodišče stranko seveda posebej opozoriti.Predvsem pa bo k učinkovitosti in hitrosti upravnega spora pripomoglo dejstvo, da bo sodišče po novem lahko odločilo brez glavne obravnave, če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med strankama ni sporno. Če je dejansko stanje sporno, pa bo sodišče v določenih primerih lahko vseeno odločilo brez glavne obravnave, če:<ul><li>je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom,</li><li>stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev,</li><li>stranke predlagajo zgolj take dokaze, ki niso potrebni za ugotovitev spornih dejstev, saj jih je mogoče ugotoviti tudi brez izvedbe predlaganih dokazov,</li><li>gre za spor med istima strankama, pa gre za podobno dejansko in pravno podlago ter je o tem vprašanju sodišče že pravnomočno odločilo,</li><li>sodišče odloča le na podlagi listin in so se stranke strinjale, da se glavna obravnava ne opravi, pri čemer sodišče ni vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v postopku izdaje upravnega akta.</li></ul>Po novem lahko sodišče v primeru odprave izpodbijanega upravnega akta v sodbi določi tudi način izvršitve svoje odločitve (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V takem primeru mora pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe oziroma v roku, ki ga določi sodišče. Pri tem je skladno s petim odstavkom 64. člena ZUS-1 vezano na:<ul><li>izrek sodbe;</li><li>dejansko stanje, ki ga je sodišče ugotovilo na glavni obravnavi;</li><li>pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava;</li><li>ostala stališča sodišča, ki se tičejo postopka.</li></ul>

Junija bo v veljavo stopila novela C Zakona o upravnem sporu, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 49/2023 z dne 28. 4. 2023.

Novela Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zagotavlja večjo učinkovitost in hitrost odločanja v upravnem sporu

Državni Zbor je na seji dne 21. 4. 2023 sprejel novelo Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV), ki uvaja določene novosti na področju evidentiranja delovnega časa, glede beleženja dodatnih podatkov o delovnem času ter uvaja obvezno elektronsko evidenco za kršitelje teh pravil. Potrebno je poudariti, da dnevna obveznost vodenja evidenc o delovnem času sicer obstaja že sedaj, ter da se novosti nanašajo zgolj na podrobnejšo opredelitev njihovega vodenja. Namen je slediti interesu obeh strank, tako delavca kot delodajalca, ter zagotoviti verodostojnost evidenc.V praksi je obstajala zmeda, za katere delavce se vodi evidenca delovnega časa. Z dopolnitvijo 2. člena ZEPDSV je natančneje določena opredelitev delavca – ne gre zgolj za osebe, ki opravljajo delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, temveč tudi za tiste, ki opravljajo delo na drugih pravnih podlagah (torej tudi študentsko ter avtorsko delo, podjemne pogodbe itd.).Podrobneje je določena tudi obveznost delodajalca glede posredovanja podatkov iz evidence o zaposlenih delavcih iz 15. člena ZEPDSV. Z dnem nastopa dela po pogodbi o zaposlitvi, mora delodajalec Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije posredovati podatke, vendar najpozneje pred začetkom opravljanja dela. Če delavec iz opravičljivih razlogov ne začne delati tega dne, delodajalec podatke posreduje najpozneje tistega dne, ki je kot dan nastopa dela dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi. Podatke delodajalec sporoči ob prijavi v zavarovanje na predpisanih obrazcih.Poglavitna sprememba pa se nanaša na evidenco delovnega časa, kjer so v 18. členu ZEPDSV dodani še naslednji podatki, ki jih mora delodajalec dnevno vpisovati v evidenco, in sicer:<ul><li>čas prihoda na delo in odhoda delavca z dela,</li><li>izraba in obseg izrabe odmora med delovnim časom,</li><li>opravljene ure v drugih posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa,</li><li>opravljene ure v neenakomerno razporejenem delovnem času ali v začasno prerazporejenem delovnem času, in</li><li>tekoči seštevek ur v tednu, mesecu oziroma letu, iz katerega je razvidno referenčno obdobje, ki se upošteva za neenakomerno razporeditev in za začasno prerazporeditev polnega delovnega časa.</li></ul>Evidenca se lahko vodi elektronsko ali ročno, pri čemer je pomembo, da je z novima 19.a in 19b. členoma ZEPDSV obveznost elektronskega vodenja določena v primeru kršitev določb zakona, ko je bila delodajalcu izrečena globa in je delodajalec ugodil predlogu sindikata za elektronsko vodenje evidence.Na novo je določena tudi obveznost delodajalca, da delavcu zagotavlja vpogled v podatke iz evidence o izrabi delovnega časa, ki se nanašajo nanj. Delodajalec ga mora o podatkih pisno ali elektronsko obvestiti za pretekli mesec do konca plačilnega dne. Prav tako mora delodajalec evidenco o izrabi delovnega časa in dokumentacijo, na podlagi katere se v evidenco o izrabi delovnega časa vpisujejo podatki, hraniti na sedežu oziroma na kraju opravljanja dela delavca.Globe za prekrške so po novem določene v razponu, za prekrške pa se sankcionira tudi odgovorna oseba delodajalca pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika oz. posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost in odgovorna oseba v državnem organu ali lokalni skupnosti ter odgovorna oseba v državnem organu ali drugi organizaciji z javnim pooblastilom. Po hitrem postopku se lahko izreče tudi globa, višja od najnižje globe.

Državni Zbor je na seji dne 21. 4. 2023 sprejel novelo ZEPDSV, ki uvaja določene novosti na področju evidentiranja delovnega časa, glede beleženja dodatnih podatkov o delovnem času ter uvaja obvezno elektronsko evidenco za kršitelje teh pravil.

Spremembe na področju evidence dela

Državni zbor je 28. marca 2023 po nujnem postopku sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (v nadaljevanju: »novela ZTuj-2«), ki je stopil v veljavo 27. 4. 2023, naslednji dan po njegovi objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.Z Zakonom o tujcih (v nadaljevanju: »ZTuj-2«) se določajo pogoji in načini vstopa, zapustitve in bivanja tujcev v Republiki Sloveniji, bistvene rešitve, ki jih prinaša novela ZTuj-2, pa so naslednje:<ul><li>zamika se datum, ko bo v veljavo stopila določba, da je za podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje družinskih članov tujcev in izdajo dovoljenja za stalno prebivanje nujen opravljen izpit slovenskega jezika, in sicer bo ta po novem šele 1. november 2024, pri čemer pa velja prehodno obdobje: (i) od 27. aprila 2023 do 27. oktobra 2023 pogoja znanja slovenskega jezika še ni treba izpolnjevati; (ii) od 28. oktobra 2023 do 28. oktobra 2024 je le v postopku podaljšanja dovoljenja za prebivanje zaradi združitve družine treba predložiti potrdilo o udeležbi v programu učenja slovenskega jezika in spoznavanja slovenske družbe na vstopni ravni; (iii) od 1. novembra 2024 dalje pa je v postopku podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje zaradi združitve družine in v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje treba predložiti potrdilo o uspešno opravljenem preizkusu znanja slovenskega jezika;</li><li>ponovno se uvaja brezplačno financiranje tečajev slovenskega jezika, in sicer za vse kategorije tujcev, ki so bile do brezplačnega financiranja tečajev upravičene pred sprejemom ZTuj-2F;</li><li>z namenom razbremenitve upravnih enot se za dovoljenja za začasno prebivanje, izdana v postopku podaljšanja ali izdaje nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje, in dovoljenja za stalno prebivanje dodaja možnost osebnega vročanja tudi po pošti;</li><li>hramba biometričnega podatka o podobi obraza in prstnih odtisih tujca se predvideva tudi za namen enoznačne identifikacije tujca v postopku podaljšanja in izdaje nadaljnjega dovoljenja za začasno prebivanje ter v primeru podaljšanja potrdila o pravicah obmejnega delavca;</li><li>spreminja se koncept odločanja o zamenjavi delovnega mesta pri istem delodajalcu, zamenjavi delodajalca ali zaposlitvi pri dveh ali več delodajalcih, in sicer se ukinja izdaja pisne odobritve v obliki odločbe, nadomešča pa jo soglasje Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje;</li><li>v postopek izdaje dovoljenja za prebivanje in delo se uvaja načelo »vse na enem mestu«, skladno s katerim tujec ali njegov delodajalec vložita enotno vlogo za izdajo enotnega dovoljenja za prebivanje in delo pri upravni enoti ali pri pristojnem diplomatskem predstavništvu oziroma konzulatu Republike Slovenije v tujini;</li><li>dodaja se možnost prehoda državne meje v primerih, ko ima tujec vloženo prošnjo za podaljšanje ali izdajo nadaljnjega dovoljenja za prebivanje in o prošnji še ni bilo odločeno, tujec pa je zapustil ozemlje Republike Slovenije, s čimer se tujcem, ki za vstop v Republiko Slovenijo ne potrebujejo vizuma, omogoča, da lahko v času odločanja o prošnji tudi vstopijo v Republiko Slovenijo skladno z namenom, zaradi katerega jim bo izdano dovoljenje za začasno prebivanje;</li><li>odprava obveznega šestmesečnega periodičnega preverjanja izpolnjevanja pogoja zadostnih sredstev za preživljanje po uradni dolžnosti s strani upravne enote.</li></ul>Novela ZTuj-2 poudarja načelo ekonomičnosti postopka in zasleduje cilj odprave nepotrebnih administrativnih ovir, s tem pa daje podlago za hitrejše reševanje upravnih zadev iz ZTuj-2, ki so v pristojnosti upravnih enot, kar bo v bistveni meri prispevalo k zmanjšanju zaostankov na tem področju.

Novela ZTuj-2 poudarja načelo ekonomičnosti postopka in zasleduje cilj odprave nepotrebnih administrativnih ovir, s tem pa daje podlago za hitrejše reševanje upravnih zadev iz ZTuj-2, ki so v pristojnosti upravnih enot.

Novela Zakona o tujcih

Državni zbor je 22. 3. 2023 sprejel novi Zakon o čezmejnem izvajanju storitev, ki je začel veljati 18. 4. 2023 (v nadaljevanju: »Zakon«).Novi Zakon v slovenski pravni red prenaša Direktivo(EU) 2020/1057 ter na novo implementira tri Uredbe: Uredbo (ES) št. 1072/2009, Uredbo (ES) št. 1073/2009 in Uredbo Komisije (EU) 2016/403 o dopolnitvi Uredbe (ES) št. 1071/2009.Zakon velja za pravne in fizične osebe (ki so registrirane za opravljanje dejavnosti) s sedežem v Sloveniji ter izvajajo storitve v drugi državi EU in obratno. Te osebe lahko storitve izvajajo v drugi državi začasno oziroma običajno, pri čemer pa morajo pred izvajanjem storitev za svojega delavca pridobiti potrdilo A1.Zakon se ne uporablja za čezmejno izvajanje storitev pomorščakov v podjetjih trgovske mornarice, letalske posadke in kabinskega osebja, javnih uslužbencev in pogodbenih delavcev, III. poglavje Zakona pa se ne uporablja za tuje samozaposlene osebe oziroma tuje delodajalce, ki na ozemlju Republike Slovenije opravljajo dvostranske in tranzitne prevoze.V skladu s 4. členom Zakona lahko delodajalec čezmejne storitve izvaja, če izpolnjuje naslednje pogoje:<ul><li>opravlja dejavnost v Republiki Sloveniji,</li><li>ne krši pomembnejših določb delovnopravne zakonodaje, ki se nanašajo na pravice delavca,</li><li>storitev se izvaja v okviru dejavnosti, za katero je delodajalec registriran v Sloveniji, razen v primeru napotitve delavca v povezano gospodarsko družbo, in</li><li>storitev se izvaja za lasten račun in pod lastnim vodstvom na podlagi sklenjene pogodbe z naročnikom storitve, akta o napotitvi v povezano gospodarsko družbo ali v okviru opravljanja dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku.</li></ul>Smiselno enako pogoji veljajo tudi za samozaposlene osebe.Delodajalci oziroma samozaposlene osebe so po Zakonu dolžne že pred začetkom oziroma najkasneje na dan izvajanja storitev vložiti vlogo za pridobitev potrdila A1. Novost je, da morata sedaj oba obveščati Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije (ZZZS) o vseh spremembah sproti, in sicer v roku 5 dni, ko te nastanejo.Zakon po novem omogoča vlagateljem, da lahko v obdobju 6 mesecev od pridobitve potrdila A1 obvestijo ZZZS, da je bil začetek napotitve poznejši od datuma začetka veljavnosti izdanega potrdila A1, oziroma da je napotitev predčasno prenehala ali se sploh ni izvršila, na podlagi česar ZZZS nato ustrezno spremeni veljavnost potrdila A1.Vloga za izdajo potrdila A1 se vloži prek državnega portala SPOT, preko katerega se vlagajo tudi druga obvestila, ki jih določa Zakon.Po novem izkoriščena pravica delavca do počitka, dopusta ali krajše odsotnosti zaradi bolezni ne šteje kot prekinitev čezmejnega izvajanja storitev ali prekinitev napotitve delavca.Državljani tretjih držav (napoteni delavci ali samozaposlene osebe) lahko po novem izvajajo storitve v EU na podlagi veljavnega enotnega dovoljenja za prebivanje in delo ali dovoljenja za začasno prebivanje, ki ni izdano zaradi zaposlitev, samozaposlitev ali dela, pod pogojem, da ima tujec ustrezno soglasje Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje oziroma imajo na podlagi Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev pravico do prostega dostopa na trg dela.Zakon ne uvaja novosti glede pogojev za izdajo potrdila A1 za namen čezmejnega izvajanja storitve v eni državi članici EU, skladno z evropsko zakonodajo pa Zakon prinaša novosti glede pogojev za izdajo potrdila A1 za namen čezmejnega izvajanja storitev v najmanj dveh državah članicah EU. Slednji veljajo tako za delodajalce kot tudi za samozaposlene osebe. Poleg nacionalnih pogojev mora vlagatelj v postopku za izdajo potrdila A1 predložiti tudi izjavo pod kazensko in materialno odgovornostjo, da bo oseba, za katero se potrdilo A1 izdaja, delo oziroma samo zaposlitveno dejavnost predvidoma običajno opravljala v najmanj dveh državah članicah EU.Vlagatelj (oziroma oseba za katero se pridobi potrdilo A1) lahko na podlagi pridobljenega potrdila A1 opravlja delo ali samozaposlitev največ naslednjih 12 koledarskih mesecev, Zakon pa ureja tudi možnost podaljšanja na 18 mesecev.Nadzor nad opravljanjem dela po izdaji potrdila A1 bo nad delodajalci izvajal Inšpektorat za delo, nad samozaposlenimi osebami pa Finančna uprava.Zakon ureja tudi čezmejno izvajanje storitev tujih delodajalcev in tujih samozaposlenih v Republiki Sloveniji. Tudi v tem delu je zakonodajalec predvidel nekaj sprememb glede obveznosti tujega delodajalca in napotenega delavca ali voznika pri čezmejnem izvajanju storitev, in sicer mora pred začetkom izvajanja storitve tuji delodajalec opraviti prijavo pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje. Poleg že zahtevanih podatkov so po novem zahtevani tudi podatki o naslovu ali GPS-koordinatah lokacije, kjer se bo storitev izvajala, v primeru da naslov ne bo na voljo.Zakon pomembne spremembe prinaša tudi glede višine glob, ki so odslej bistveno nižje.Zakon je začel veljati 18. 4. 2023, določbe šestega odstavka 1. člena, II. poglavje, V. poglavje, drugi, četrti, sedmi in deseti odstavek 26. člena ter 34. člen pa se začnejo uporabljati 1. januarja 2024.

Zakon je začel veljati 18. 4. 2023, določbe šestega odstavka 1. člena, II. poglavje, V. poglavje, drugi, četrti, sedmi in deseti odstavek 26. člena ter 34. člen pa se začnejo uporabljati 1. januarja 2024.

Sprejet novi Zakon o čezmejnem izvajanju storitev (ZČmlS-1)

Evropska unija (»EU«) je z namenom digitalne preobrazbe delovanja na notranjem trgu sprejela sklop direktiv, ki posodabljajo področje evropskega prava gospodarskih družb. Pri tem gre zlasti za Direktivo 2019/1151 o spremembi Direktive (EU) 2017/1132 glede uporabe digitalnih orodij in postopkov na področju prava družb (t.i. »digitalizacijska direktiva«) in Direktivo (EU) 2019/2121 o spremembi Direktive (EU) 2017/1132 glede čezmejnih preoblikovanj, združitev in delitev (t.i. »mobilnostna direktiva«).Navedeni direktivi bo zakonodajalec s predlogom novele Zakona o gospodarskih družbah (»novela ZGD-1L« ali »novela«) prenesel v nacionalni pravni red, pri čemer zasleduje temeljni cilj omogočiti uporabo digitalnih orodij v postopku ustanovitve in delovanja gospodarske družbe, dopolniti ureditev čezmejnih združitev in na novo določiti postopek čezmejnega preoblikovanja in delitve gospodarskih družb. Poglavitne novosti, ki jih prinaša novela, so sledeče:<ul><li>Spletno ustanavljanje kapitalskih gospodarskih družb: z namenom hitrejšega in lažjega ustanavljanja gospodarskih družb, novela ZGD-1L daje pravno podlago za spletno ustanavljanje kapitalskih gospodarskih družb brez potrebe po fizični navzočnosti ustanoviteljev pri notarju oz. organu registracije. Ustanovitev enoosebne družbe z omejeno odgovornostjo bo mogoča neposredno preko portala Slovenske poslovne točke (»SPOT«) z uporabo kvalificiranega digitalnega potrdila. Za ostale primere ustanovitev gospodarskih družb se novela ZGD-1L navezuje na Zakon o notariatu, ki daje pravno podlago za sestavo družbene pogodbe v obliki notarskega zapisa na daljavo s pomočjo neposredne varne avdio-video povezave ustanoviteljev z notarjem.</li><li>Sistem povezovanja med sodnimi registri: novela ZGD-1L uvaja navedeni sistem, s katerim bo gospodarskim družbam omogočeno, da določene podatke in listine predložijo le enkrat, saj si bodo registrski organi predložene dokumente izmenjali med seboj.</li><li>Možnost izvedbe virtualne skupščine brez fizične prisotnosti delničarjev: novela ZGD-1L določa možnost virtualne skupščine pod pogojem, da je ta predvidena že s statutom gospodarske družbe. Pri tem novela predvideva posebno določbo, da se izpodbijanje sklepa skupščine ne more opirati na kršitev pravic delničarjev, ki so posledica tehničnih motenj pri uporabi tehničnih sredstev na elektronski ali virtualni skupščini, razen če so tehnične motnje posledica hude malomarnosti ali naklepa na strani družbe, ki je sklicala skupščino.</li><li>Čezmejna preoblikovanja, združitve in delitve podjetij: novela ZGD-1L za vse tri vrste čezmejnih operacij (tj. združitve, delitve in preoblikovanje) uvaja podoben strukturiran in večfazni postopek ter nekatera skupna pravila, ki zlasti urejajo pripravo načrta čezmejnih operacij in določajo katere informacije mora ta vsebovati ter katere listine morajo biti priložene.</li><li>Ukrepi za zaščito upnikov: novela ZGD-1L uvaja pravico do posebnega pravnega sredstva, s katerim lahko ti zahtevajo zavarovanje svojih terjatev, ki so starejše od datuma objave načrta.</li></ul>V noveli navedene novosti nedvomno predstavljajo pomemben korak naprej v želji po prehodu v digitalno dobo in bodo tako pomenile pomembno možnost prilagajanja prava gospodarskih družb glede na hitro spreminjajoči in razvijajoči se trg.

V noveli navedene novosti nedvomno predstavljajo pomemben korak naprej v želji po prehodu v digitalno dobo in bodo tako pomenile pomembno možnost prilagajanja prava gospodarskih družb glede na hitro spreminjajoči in razvijajoči se trg.

Novela ZGD-1L

14. 2. 2023 je bila v Uradnem listu EU objavljena sprememba Poslovnika Splošnega sodišča EU (v nadaljevanju: »Poslovnik«), s katerimi želi Splošno sodišče spodbuditi modernejše in učinkovitejše delovanje. Spremembe Poslovnika so stopile v veljavo dne 1. 4. 2023, med vidnejšimi spremembami pa so ureditev možnosti uporabe videokonference na obravnavi, spodbujanje proaktivnega vodenja zadev ter ureditev pravil o varstvu osebnih podatkov strank kot fizičnih oseb. Rešitve za spremembe Poslovnika so podrobneje razdelane v spremembi Praktičnih določb za izvajanje Poslovnika Splošnega sodišča, objavljeni dne 10. 3. 2023.Uporaba videokonferenceSplošno sodišče uvaja možnost uporabe videokonference na obravnavi s tem, da je za to področje sprejelo pravni in tehnični okvir. Videokonferenca se je izkazala za bistveno orodje pri zagotavljanju kontinuitete sodne dejavnosti med zdravstveno krizo. Prošnja za sodelovanje prek videokonference, ki jo vloži zastopnik, ki ne more fizično sodelovati na obravnavi, mora biti utemeljena z zdravstvenimi, varnostnimi ali drugimi resnimi razlogi ter vložena takoj, ko je razlog za zadržanje znan.Elektronski podpisSplošno sodišče je marca 2022 začelo z elektronskim podpisovanjem svojih sodb in sklepov. V Praktičnih določbah za izvajanje Poslovnika so določena podrobna pravila glede kvalificiranega elektronskega podpisa njegovih odločb ter pravila glede trajne in varne hrambe elektronskih izvirnikov teh dokumentov.Proaktivno in efektivno vodenje zadevSpremembe Poslovnika spodbujajo Splošno sodišče k proaktivnemu vodenju zadev. Tako na primer sodni tajnik po uvedenih spremembah ne potrebuje zahteve sodnika, generalnega pravobranilca ali stranke postopka za prevod procesnih aktov v jezik postopka in po potrebi v drug jezik, ampak lahko za to poskrbi sam. Sodni tajnik prav tako skrbi za to, da je zagotovljeno tolmačenje povedanega na obravnavi.Odvetniku, ki zastopa stranko ali ji pomaga, ni potrebno predložiti potrdila, da je upravičen do zastopanja pred sodišči države članice, če je bil tak dokument že vložen za odprtje uporabniškega računa na spletnem portalu Sodišča EU e-Curia.Vzorčna zadeva in skupna obravnavaPoslovnik določa pojem »vzorčna zadeva«. Če se v več zadevah, ki potekajo pred Splošnim sodiščem, odpira isto pravno vprašanje in je v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti izogniti se vzporednim obravnavanjem teh zadev, se lahko ena od njih – tista, ki je najprimernejša za preučitev tega vprašanja – določi kot vzorčna zadeva, postopek v drugih zadevah pa se prekine do razrešitve vzorčne zadeve. Ta bo obravnavana prednostno, stranke v prekinjenih postopkih pa bodo zaslišane, ko se bo postopek v njihovih zadevah nadaljeval. Zaradi velikega števila zadev bo vzorčna sodba pomagala razbremeniti in skrajšati trajanje sodnih postopkov pred Splošnim sodiščem.Podobno Poslovnik po novem omogoča, da Splošno sodišče opravi skupne obravnave v več zadevah, če med njimi obstaja podobnost, in to ne glede na to, ali so izpolnjeni pogoji za združitev.Varstvo podatkovSplošno sodišče je s spremembami Poslovnika upoštevalo tudi razvoj zakonodaje o varstvu osebnih podatkov fizičnih oseb v EU. V Poslovniku se odslej jasno razlikuje med obdelavo osebnih podatkov fizičnih oseb in obdelavo podatkov, ki niso osebni podatki. Splošno sodišče lahko med postopkom po uradni dolžnosti ali na predlog stranke, ki ga ta vloži z ločeno vlogo, odloči, da se izpustijo imena in priimki fizičnih oseb, ne glede na to, ali gre za stranke ali tretje osebe, ter vsi drugi osebni podatki teh fizičnih oseb, navedeni v dokumentih in informacijah, ki se nanašajo na zadevo in so dostopni javnosti. Podobno lahko med postopkom po uradni dolžnosti ali na obrazloženi predlog stranke, ki ga ta vloži z ločeno vlogo, odloči, da se podatki, ki niso osebni podatki fizičnih oseb ter ki so navedeni v dokumentih in informacijah, ki so dostopni javnosti, izpustijo, če obstajajo upravičeni razlogi, ki utemeljujejo, da se ti podatki ne razkrijejo javno.

14. 2. 2023 je bila v Uradnem listu EU objavljena sprememba Poslovnika Splošnega sodišča EU, s katerimi želi Splošno sodišče spodbuditi modernejše in učinkovitejše delovanje.

Pomembne spremembe Poslovnika Splošnega sodišča Evropske unije

Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju: »SEU«) je v postopku predhodnega odločanja izdalo sodbo v zadevi pod opr. št. C-449/21, Towercast SA SU proti Autorité de la concurrence, z dne 16. 3. 2023 (v nadaljevanju: »zadeva Towercast«).Družba Towercast, ki deluje na francoskem trgu prizemnega televizijskega oddajanja, je leta 2017 pri francoskem organu za varstvo konkurence vložila prijavo. Prijava se je nanašala na prevzem kontrole ad družbo Itas s strani družbe TDF, operaterja s prevladujočim položajem na trgu in - po prevzemu -edinega preostalega konkurenta družbe Towercast. Koncentracija med družbama Itas in TDF ni bila priglašena francoskemu organu za varstvo konkurence in Evropski komisiji, saj pragovi prometa družb, udeleženih v koncentraciji, niso bili doseženi ne po nacionalnem pravu, ne po Uredbi o združitvah. Posledično tudi ni bila opravljena ex ante presoja koncentracije.Družba Towercast je zatrjevala, da je TDF prevzel družbo Itas zgolj z namenom, da bi s trga izločil konkurenta s posebej agresivno cenovno taktiko (t.i. killer acquisition), zaradi česar naj bi prevzem pomenil zlorabo prevladujočega položaja. Francoski organ za varstvo konkurence je prijavo zavrnil, Towercast pa zoper odločitev francoskega organa za varstvo konkurence vložil tožbo pred pristojno nacionalno sodišče.Francosko sodišče je v okviru odločanja o zadevi SEU postavilo predhodno vprašanje, in sicer:ali lahko nacionalni organ, pristojen za konkurenco, v okviru prepovedi zlorabe prevladujočega položaja, določeni v pravu Evropske unije (v nadaljevanju: »EU«), opravi naknadno (ex post) presojo koncentracije, ki jo izvede podjetje v prevladujočem položaju, če ta koncentracija ne dosega praga prometa, določenega v nacionalnem pravu in Uredbi o združitvah<a href="#_ftn1">[1]</a> in zaradi tega ni bila predmet predhodne (ex ante) presoje koncentracije? SEU je v zadevi Towercast odločilo, da je koncentracija, ki nima vpliva na evropski trg, lahko predmet ex post nadzora s strani nacionalnih organov za konkurenco in nacionalnih sodišč na podlagi neposrednega učinka prepovedi zlorabe prevladujočega položaja, ki jo določa pravo EU, pri čemer se v ta namen uporabijo nacionalna postopkovna pravila. Nacionalni organi za varstvo konkurence morajo v okviru ex post presoje koncentracije preveriti, ali je prevzemnik, ki ima na trgu prevladujoč položaj in je pridobil nadzor nad prevzetim podjetjem na trgu, bistveno omejeval konkurenco na zadevnem trgu. Uredba o združitvah tako ne izključuje ex post presoje koncentracije, ki ne dosegajo praga za promet.Odločitev SEU v praksi torej pomeni, da so lahko določene koncentracije predmet naknadne presoje ravnanja na trgu, kljub temu, da sicer niso predmet predhodne presoje koncentracije po nacionalnem pravu in Uredbi o združitvah.<a href="#_ftnref1">[1]</a> UREDBA SVETA (ES) št. 139/2004 z dne 20. januarja 2004 o nadzoru koncentracij podjetij (Uredba o združitvah).

Ex post presoja koncentracije z vidika zlorabe prevladujočega položaja.

Najnovejša sodna praksa Sodišča EU s področja varstva konkurence

Petega januarja 2023 je stopila v veljavo Direktiva o trajnostnem poročanju podjetij (&quot;CSRD&quot;)<a href="#_ftn1">[1]</a>. CSRD spreminja sedanjo direktivo o nefinančnem poročanju (&quot;NFRD&quot;)<a href="#_ftn2">[2]</a> tako, da posodablja in krepi pravila o družbenih in okoljskih informacijah, ki so jih podjetja dolžna poročati.CSRD podpira Evropski zeleni dogovor, to je sklop predlogov, s katerimi naj bi podnebne, energetske, prometne in davčne politike EU omogočile zmanjšanje neto emisij toplogrednih plinov za vsaj 55 % do leta 2030 v primerjavi z ravnmi iz leta 1990.  Evropski zeleni dogovor je evropska strategija rasti, katere cilj je izboljšati blaginjo in zdravje državljanov, zagotoviti, da bo Evropa do leta 2050 podnebno nevtralna, ter zaščititi, ohraniti in povečati naravni kapital in biotsko raznovrstnost EU. V okviru teh prizadevanj podjetja potrebujejo celovit trajnostni okvir, da lahko ustrezno spremenijo svoje poslovne modele. Z namenom zagotoviti prehod na področju financ, preprečiti &quot;green washing&quot; in usmeriti zasebne naložbe v prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo, je Evropska komisija sprejela več direktiv in uredb v okviru Svežnja o trajnostnem financiranju in EU taksonomiji, ki ga sestavljajo (i) direktiva CSRD, (ii) delegirani akt o taksonomiji EU za podnebje in (iii) šest delegiranih aktov o spremembi fiduciarnih dolžnosti ter naložbenem in zavarovalniškem svetovanju.<h3>Področje uporabe CSRD</h3>Področje uporabe direktive je znatneje razširjeno. Nabor podjetij, ki bodo skladno s CSRD obvezana poročati o trajnostno naravnanem poslovanju, je znatno razširjen in obsega skoraj 50.000 velikih, srednje velikih ter malih podjetij, ki kotirajo na borzi.Direktiva velja za tri skupine podjetij:<ul><li>za vse družbe, ki kotirajo na reguliranih trgih EU, razen za mikro družbe, ki kotirajo na borzi;</li><li>za &quot;velika podjetja&quot;, ki so bodisi podjetja iz EU, bodisi hčerinska podjetja ne-EU podjetij, pri čemer pojem &quot;velika podjetja&quot; zajema vsa podjetja, ki presegajo vsaj dva od naslednjih meril: (a) neto promet v višini 40 milijonov evrov, (b) bilančna vsota 20 milijonov EUR, (c) povprečno 250 zaposlenih v poslovnem letu;</li><li>za zavarovalnice in kreditne institucije, ne glede na njihovo pravno obliko.</li></ul>Poročanje skladno s CSRD bodo morala najprej izvajati podjetja, za katera že velja NFRD, in sicer bodo ta podjetja morala nova pravila prvič uporabiti v poslovnem letu 2024, za poročila, objavljena leta 2025.Nova pravila direktive CSRD naj bi zagotovila, da bodo imeli vlagatelji in druge zainteresirane strani dostop do informacij, ki jih potrebujejo za oceno naložbenih tveganj, ki izhajajo iz podnebnih sprememb in drugih trajnostnih vprašanj. V skladu z direktivo mora biti trajnostno poročanje &quot;primerljivo, zanesljivo in za uporabnike enostavno za iskanje in uporabo z digitalnimi tehnologijami&quot;. Poleg tega bodo pravila CSRD ustvarila kulturo preglednosti glede vpliva podjetij na ljudi in okolje. Nenazadnje se bodo z uskladitvijo informacij, ki jih je treba zagotoviti, srednjeročno do dolgoročno zmanjšali stroški poročanja za podjetja. CSRD določa tudi obvezno revizijo trajnostnih informacij, o katerih poročajo podjetja ter predvideva digitalizacijo informacij o trajnosti.Države članice EU so zavezane novo direktivo v nacionalno zakonodajo prenesti v roku 18 mesecev po začetku njene veljavnosti.<a href="#_ftnref1">[1]</a> DIREKTIVA (EU) 2022/2464 EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA z dne 14. decembra 2022 o spremembi Uredbe (EU) št. 537/2014, Direktive 2004/109/ES, Direktive 2006/43/ES in Direktive 2013/34/EU glede poročanja podjetij o trajnostnosti.<a href="#_ftnref2">[2]</a> Direktiva 2014/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2014 o spremembi Direktive 2013/34/EU glede razkritja nefinančnih informacij in informacij o raznolikosti nekaterih velikih podjetij in skupin Besedilo velja za EGP.

Države članice EU so zavezane novo direktivo v nacionalno zakonodajo prenesti v roku 18 mesecev po začetku njene veljavnosti.

Direktiva EU glede poročanja podjetij o trajnostnosti

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-4/20-66 z dne 16. 2. 2023, v postopku, začetem na zahtevo Banke Slovenije, v celoti razveljavilo Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB). Predlagateljica je vložila zahtevo za oceno ustavnosti več členov ZPSVIKOB ter 350.a člena Zakona o bančništvu (ZBan-1). Navedeno določilo ZBan-1 je urejalo odgovornost Banke Slovenije za povračilo škode nekdanjim imetnikom kvalificiranih obveznosti bank, do katere so imetniki upravičeni, če dokažejo, da je škoda, ki je nastala zaradi učinkov izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke, višja, kot bi bila v primeru, če izredni ukrep ne bi bil izrečen. ZPSVIKOB je urejal postopek uveljavljanja teh odškodnin na podlagi navedene določbe ZBan-1 ter mehanizem financiranja odškodnin.Predlagateljica je izpodbijanemu zakonu očitala predvsem neskladje z drugim odstavkom prvega odstavka 152. člena Ustave RS, ki določa, da je centralna banka samostojna v svojem delovanju in odgovarja neposredno Državnemu zboru. Ustavno sodišče je poudarilo, da se mora samostojnost oziroma neodvisnost centralne banke iz drugega odstavka 152. člena Ustave RS razlagati v tesnem sozvočju s pravom EU, zaradi česar je v letu 2021 prekinilo postopek in zadevo predložilo Sodišču EU (SEU) v predhodno odločanje. Glede na odgovore SEU je po presoji Ustavnega sodišča bistveno predvsem dejstvo, da z nacionalnimi pravili, ki določajo odgovornost nacionalnih centralnih bank za škodo, povzročeno pri opravljanju njihovih funkcij, nacionalnih centralnih bank ni mogoče postaviti v položaj, ki bi kakorkoli ogrozil njihovo sposobnost samostojnega opravljanja nalog, ki spadajo v okvir Evropskega sistema centralnih bank, tj. predvsem zagotavljanje stabilnosti cen. Ustavno sodišče je posledično poudarilo pomen neodvisnosti nacionalnih centralnih bank na podlagi 130. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in 7. člena Protokola št. 4. Namen teh določb je namreč zagotoviti zavarovanje Evropskega sistema centralnih bank, katerega sestavni del je tudi Banka Slovenije, pred vsemi političnimi pritiski, da se ji omogoči učinkovito uresničevanje njegovih ciljev.Kot ključno je Ustavno sodišče opredelilo vprašanje, ali lahko v 40. členu ZPSVIKOB določen mehanizem financiranja odškodnin, poseže v finančno neodvisnost Banke Slovenije. 40. člen ZPSVIKOB je namreč določal, da se vsi dobički, ki so bili doseženi od 1. 1. 2019 dalje do pravnomočnosti sodnih odločb o plačilu odškodnine, uporabijo za oblikovanje namenskih rezerv, namenjenih izključno izplačilu pavšalnega nadomestila iz 4. člena ZPSVIKOB in odškodnin nekdanjim imetnikom. Poleg tega se splošne rezerve, ki so bile oblikovane do 1. 1. 2019, do višine polovice lahko uporabijo za financiranje odškodnin, če prej omenjene namenske rezerve ne zadoščajo. Če niti to ne zadošča za plačilo končnega zneska, preostanek financira Republika Slovenija s premostitvenim kreditom. Vračilo kredita se opravi iz dobičkov, ki jih Banka Slovenije doseže pozneje in ki jih posledično v času, dokler kredit še ni odplačan, ni mogoče uporabiti za oblikovanje splošnih rezerv.V zvezi z mehanizmom financiranja odškodnin je Ustavno sodišče izpostavilo predvsem pomen splošnih rezerv centralne banke. Centralne banke namreč v okviru svojega delovanja sprejemajo odločitve, ki zanje pomenijo tveganje za izgube, zaradi česar obstajajo splošne rezerve. Ustrezna višina teh rezerv kaže na to, da je centralna banka predvidela učinke sprejetih ukrepov in jih ima pod nadzorom. Glede na navedeno je Ustavno sodišče zaključilo, da mehanizem izplačila odškodnin po ZPSVIKOB lahko vpliva na zmožnost Banke Slovenije za učinkovito izpolnjevane nalog v okviru Evropskega sistema centralnih bank, ter ji preprečuje samostojno oblikovanje rezerv. Zakonska obveznost najetja posojila od RS pa ji prav tako preprečuje oblikovanje splošnih rezerv do odplačila kredita. Navedeno po mnenju Ustavnega sodišča Banko Slovenije postavlja v položaj odvisnosti od političnih organov, in sicer Vlade in Državnega zbora, kjer je potencialno izpostavljena političnim pritiskom, kar pa po mnenju SEU ni združljivo z neodvisnostjo nacionalnih centralnih bank, ki jo zagotavljata 130. člen PDEU in 7. člen Protokola št. 4. Glede na vse navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da je 40. člen ZPSVIKOB v neskladju z drugim stavkom prvega odstavka 152. člena Ustave RS.Nadalje je Ustavno sodišče presojalo tudi skladnost 4. do 7. člena ZPSVIKOB s prepovedjo denarnega financiranja. ZPSVIKOB je v 4. do 7. členu določal možnost pavšalnega nadomestila izključno za določene male vlagatelje kreditne institucije, katerih finančni inštrumenti so bili izbrisani. Vlagatelji, katerih letni bruto dohodki v letu 2013 niso presegali določenega zneska, lahko zahtevajo izplačilo pavšalnega nadomestila v višini 80 odstotkov ob nakupu vplačane vrednosti zakonsko določenih finančnih inštrumentov, ne da bi pri tem izkazali, da so izpolnjeni pogoji za odškodninsko odgovornost po prvem odstavku 350.a člena ZBan-1. Do izplačila nadomestil bi prišlo brez ugotavljanja, ali je Banka Slovenije v celoti spoštovala pravila, ki so v zvezi z ugotavljanjem pogojev za izbris veljala zanjo, oziroma tudi če je ravnala z vso potrebno skrbnostjo. Ustavno sodišče je zaključilo, da so neustavne tudi določbe 4. do 7. člena ZPSVIKOB, saj se tudi pavšalno nadomestilo iz teh določb financira na enak način kot zgoraj opisane odškodnine. Poleg tega pa so po presoji Ustavnega sodišča določbe 4. do 7. člena ZPSVIKOB v neskladju tudi s prepovedjo denarnega financiranja iz prvega odstavka 123. člena PDEU in 21.1 člena Protokola št. 4. Namen navedene prepovedi denarnega financiranja je zagotavljanje neodvisnosti nacionalnih centralnih bank, saj omogoča nadzor nad količino denarja v obtoku. Po mnenju Ustavnega sodišča je treba drugi stavek prvega odstavka 152. člena Ustave RS, ki določa, da je centralna banka samostojna v svojem delovanju, razlagati na način, da vsebuje tudi prepoved denarnega financiranja.Predlagateljica je zahtevala tudi presojo skladnosti določb o objavi dokumentov in o virtualni podatkovni sobi iz 10. do 23 člena ZPSVIKOB z ustavno pravico do svobodne gospodarske pobude in človekovo pravico do varstva osebnih podatkov, vendar ji tovrstnega neskladja ni uspelo izkazati.Kljub temu je Ustavno sodišče z odločbo razveljavilo celoten ZPSVIKOB. Določbo 40. člena ZPSVIKOB je namreč opredelilo kot osrednjo določbo ZPSVIKOB, ki je ključna za obstoj celotnega zakona. Ob tem je pojasnilo, da razveljavitev zgolj tega člena zakona ne odpravlja ustavnopravnih tveganj, ki jih predstavlja ureditev, ki posega v splošne rezerve Banke Slovenije zaradi izplačil iz naslova odškodninske odgovornosti za opravljanje funkcije, ki ne spada med njene temeljne naloge, in ki jo postavlja v položaj odvisnosti od političnih organov oziroma pritiskov. Ker je sodišče razveljavilo 40. člen ZPSVIKOB, obstoj celotnega zakona posledično nima več pomena.V posledici razveljavitve celotnega zakona je v pravnem redu nastala protiustavna pravna praznina, ki jo mora zakonodajalec skladno z opozorilom Ustavnega sodišča v najkrajšem mogočem roku zapolniti. Pri tem je spomnilo na dejstvo, da Državni zbor še ni odpravil ugotovljene protiustavnosti na podlagi odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016, ter da je v posledici tega prišlo tudi do odločitve ESČP v zadevi Pintar in drugi proti Sloveniji. ESČP je namreč izpostavilo, da je Republika Slovenija nekdanjim imetnikom izbrisanih obveznosti kršila človekovo pravico do zasebne lastnine iz Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, pri čemer je posebej poudarilo, da je Republika Slovenija odgovorna za zagotavljanje pravic nekdanjih imetnikov izbrisanih obveznosti. V luči navedenega je Ustavno sodišče dodalo, da bi zakonska ureditev, ki bi ekonomsko breme napak pri izbrisu kvalificiranih obveznosti nalagala kateremukoli subjektu kot pa državi kot varuhu javnega interesa, zaradi katerega je bil izbris sploh opravljen, težko skladna z Ustavo RS.

Ustavno sodišče je v postopku, začetem na zahtevo Banke Slovenije, v celoti razveljavilo Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank.

Ustavno sodišče je razveljavilo ZPSVIKOB

Sodišče Evropske unije (»SEU«) je s sodbo v zadevi opr. št. C-555/21 odgovorilo na zahtevo za predhodno odločanje, ki jo je nanj naslovilo Avstrijsko vrhovno sodišče v zvezi z razlago Direktive 2014/17 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine.Avstrijsko vrhovno sodišče je predhodno vprašanje naslovilo v zvezi s sodnim postopkom, ki teče pred avstrijskimi sodišči, v katerem tamkajšnje združenje za varstvo interesov potrošnikov (nem. Verein für Konsumenteninformation) izpodbija splošni pogoj, ki ga banka UniCredit Bank Austria uporablja v svojih hipotekarnih kreditnih pogodbah. S spornim pogojem namreč banka, v primeru predčasnega poplačila potrošniškega hipotekarnega kredita, sorazmerno zmanjša le obresti in stroške kredita, ki so odvisni od trajanja kredita, pri tem pa sorazmernega zmanjšanja ne upošteva tudi za tiste stroške, ki niso odvisni od trajanja kredita (npr. stroške obdelave kredita).SEU je na vprašanje ali Direktiva 2014/17 nasprotuje nacionalni ureditvi, s katero je določeno, da pravica potrošnika do zmanjšanja skupnih stroškov kredita, v primeru predčasnega odplačila kredita, vključuje le obresti in stroške, ki so odvisni od trajanja pogodbe, odgovorilo, da direktiva taki ureditvi ne nasprotuje. V primeru predčasnega poplačila lahko torej potrošnik zahteva le zmanjšanje obresti in stroškov, ki so odvisni od trajanja pogodbe.SEU je poudarilo, da je namen pravice do zmanjšanja skupnih stroškov kredita v tem, da se kreditna pogodba prilagodi glede na okoliščine predčasnega odplačila. Ta pravica torej ne vključuje (i) stroškov, ki jih potrošnik nosi ne glede na trajanje pogodbe ter (ii) storitev, ki so bile ob predčasnem odplačilu že v celoti opravljene. SEU je v sodbi še poudarilo, da morajo nacionalna sodišča zagotoviti, da stroški, ki jih nosi potrošnik v primeru predčasnega poplačila kredita, objektivno ne pomenijo nadomestila v korist kreditodajalca za začasno uporabo kapitala ali za storitve, ki bi jih bilo potrebno ob predčasnem odplačilu še opraviti.

V primeru predčasnega poplačila lahko potrošnik zahteva le zmanjšanje obresti in stroškov, ki so odvisni od trajanja pogodbe.

Predčasno poplačilo potrošniškega hipotekarnega kredita in stroški

Dne 22. 2. 2023 je pričel veljati Zakon o zaščiti prijaviteljev (»ZZPri«), s katerim se je v pravni red Republike Slovenije prenesla Direktiva (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2019 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije.Prijavitelji oz. žvižgači so tiste fizične osebe, ki prijavijo ali javno razkrijejo informacije o kršitvi, pridobljeni v svojem delovnem okolju. Pri tem ne gre zgolj za osebe, ki delo pri delodajalcih opravljajo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, temveč so do zaščite skladno z določbami ZZPri upravičene tudi vse fizične osebe v podobnih razmerjih na drugi pravni podlagi (npr. podjemna pogodba). Do zaščite skladno z določbami ZZPri so prijavitelji upravičeni, če na podlagi utemeljenih razlogov menijo, da so bile prijavljene informacije ob prijavi resnične in če prijavo podajo pravočasno, tj. pred potekom dveh let od prenehanja kršitve ter na način, skladen z določbami ZZPri.Namen ZZPri je zaščita prijaviteljev pred povračilnimi ukrepi. Hkrati ZZPri določa tudi postopke in načine za prijavo, obveznosti zavezancev, da vzpostavijo notranje sisteme za prijavo ter pristojnosti Komisije za preprečevanje korupcije in drugih organov za zaščito prijaviteljev, njihovo podporo ter nadzor nad izvajanjem ZZPri.Poleg prijaviteljev so do zaščite upravičeni tudi posredniki in povezane osebe (npr. sodelavci, sorodniki prijavitelja ter pravni subjekti v njegovi lasti), če je verjetno, da so ali bi lahko bili zaradi povezanosti s prijaviteljem zoper njih uvedeni povračilni ukrepi.Zoper osebe, zaščitene z ZZPri, so prepovedani vsakršni povračilni ukrepi, zlasti pa npr. odpoved delovnega razmerja, premestitev na nižje delovno mesto, prenos delovnih nalog, sprememba kraja delovnega mesta, sprememba delovnega časa, šikaniranje ipd. V primeru povračilnih ukrepov lahko prijavitelj uveljavlja sodno varstvo pred pristojnim sodiščem, pri čemer je oproščen plačila sodnih taks in upravičen do brezplačne pravne pomoči ne glede na njegov materialni položaj. Hkrati je prijaviteljem v okviru ti. podpornih ukrepov na voljo psihološka podpora, v določenih primerih pa tudi nadomestilo za primer brezposelnosti. Prav tako ZZPri predvideva izključitev odgovornosti prijavitelja glede razkritja informacij v okviru prijave, ki pa ni absolutna. Tako npr. izključitev odgovornosti prijavitelja ne velja glede izdaje poklicnih skrivnosti odvetnikov in zdravstvenih delavcev.Poleg določb o zaščiti in podpori prijaviteljev, ZZPri uvaja tudi mehanizem za prijavo zaznanih kršitev. V povezavi s tem morajo zavezanci vzpostaviti ustrezne prijavne poti, imenovati zaupnika, ki bo preizkušal in obravnaval prijavljene kršitve ter sprejeti poseben notranji akt, ki bo opredelil postopek s prijavo, preiskavo, odpravo kršitev in seznanjanje vodstva s postopkom.Med zavezance ZZPri uvršča (i) subjekte v javnem in zasebnem sektorju s 50 ali več zaposlenimi, (ii) subjekte z najmanj 10 zaposlenimi, če svojo glavno registrirano dejavnost opravljajo na področju zdravstva, ravnanja z odplakami ter drugih področjih, posebej določenih z ZZPri ter (iii) določeni državni organi in samoupravne lokalne skupnosti.Zavezanci v zasebnem sektorju, ki zaposlujejo več kot 250 delavcev in vsi zavezanci v javnem sektorju, morajo vzpostaviti in urediti postopek notranje prijave v 90 dneh od uveljavitve ZZPri, tj. najkasneje do 23. 5. 2023. Zavezanci v zasebnem sektorju, ki zaposlujejo manj kot 250 delavcev, imajo čas za takšno postopanje do 17. 12. 2023.Kršitve zavezancev ZZPri deli na sistemske, lažje in težje prekrške. Za vodenje in odločanje postopkov o prekrških je pristojna Komisija za preprečevanje korupcije. Izvedba povračilnih ukrepov proti prijavitelju predstavlja težji prekršek, za katerega se lahko pravna oseba kaznuje z globo od 5.000 EUR do 20.000 EUR, če gre za srednjo ali veliko gospodarsko družbo pa z globo od 10.000 EUR do 60.000 EUR. Za prekršek lahko odgovarjajo tudi odgovorne osebe, ki se jim v primerih težjih prekrškov naloži globa od 500 EUR do 2500 EUR. Lažji prekršek, za katerega je predvidena nekoliko nižja globa, pa predstavlja npr. grožnja oz. poskus izvedbe povračilnega ukrepa.Kot poseben prekršek je predviden tudi prekršek prijavitelja, ki naklepno prijavi ali javno razkrije neresnične informacije. Za takšne primere ZZPri predvideva odmero globe od 400 do 1.200 EUR.

Dne 22. 2. 2023 je pričel veljati Zakon o zaščiti prijaviteljev, s katerim se je v pravni red Republike Slovenije prenesla Direktiva (EU) 2019/1937 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2019 o zaščiti oseb, ki prijavijo kršitve prava Unije.

Nova zaščita žvižgačev z uveljavitvijo Zakona o zaščiti prijaviteljev

Novi Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-2) je bil 15. decembra 2022 sprejet v Državnem zboru, 27. decembra 2022 objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije in začel veljati 26. januarja 2023. Tako je Slovenija še zadnja izmed članic EU sprejela nacionalno zakonodajo na področju varstva osebnih podatkov in s to uredila še nekatera vprašanja, ki je jih je Splošna uredba o varstvu podatkov (v nadaljevanju: Splošna uredba) prepustila državam članicam.ZVOP-2 prinaša nekaj pomembnih novosti med katerimi je najpomembnejša ta, da bo informacijski pooblaščenec lahko izrekal globe, ki so predpisane s Splošno uredbo. Le te so določene v 83. členu Splošne uredbe. Hkrati je ZVOP-2 omogočil tudi izrekanje glob odgovornim osebam pravnih oseb in posameznikom, česar pa Splošna uredba ne pozna. Pri tem je tudi pomembno, da ZVOP-2 v prehodnih določbah določa, da se prekrškovni postopki, ki so se začeli pri Informacijskem pooblaščencu ali na sodiščih pred uveljavitvijo ZVOP-2, končajo v skladu z ZVOP-1, razen če je ZVOP-2 za storilca milejši. Postopki inšpekcijskega nadzora, začeti na podlagi ZVOP-1, pa se nadaljujejo v skladu z ZVOP-2.Prav tako je ZVOP-2 uredil področja, ki jih Splošna uredba ne ureja oziroma jih ne ureja dovolj podrobno. ZVOP-2 tako prinaša naslednje novosti:<ul><li>na področju videonadzora se je spremenil rok hrambe posnetkov, ki jih je po novem dovoljeno hraniti največ 1 leto, obvestilo o videonadzoru pa bo moralo vsebovati vse podatke, predvidene v 13. členu Splošne uredbe (podjetja bodo na obvestilo lahko vključila informacijo do spletnega mesta, ki bo vsebovalo te informacije, namesto, da so te navedene na samem obvestilu);</li><li>dnevnike obdelave osebnih podatkov se vodi v primeru (i) obsežne obdelave posebnih kategorij osebnih podatkov, (ii) rednega in sistematičnega spremljanje posameznikov ali (iii) kadar je z oceno učinka ugotovljeno tveganje, ki ga je mogoče učinkovito upravljati z vodenjem dnevnika obdelave ali (iv) če tako določa zakon (obveznost vodenja dnevnikov obdelav je potrebno uskladiti z določili ZVOP-2 šele v roku 2 let od uveljavitve, torej do 26. januarja 2025);</li><li>posameznik lahko zahteva sodno varstvo svojih pravic ves čas trajanja kršitve, brez predhodnega uveljavljanja pravic po drugih določbah ZVOP-2 ali uporabe drugih pravnih sredstev, odloča pa upravno sodišče po Zakonu o upravnem sporu, pri čemer posameznik lahko v tožbo vključi tudi odškodninski zahtevek;</li><li>po preteku 20 let od smrti posameznika njegovi podatki ne bodo zaščiteni več kot osebni podatki;</li><li>spreminja se seznam tretjih držav iz 66. člena ZVOP-1, torej seznam držav, za katere je Informacijski pooblaščenec ugotovil, da imajo v celoti ali delno zagotovljeno ustrezno raven varstva osebnih podatkov, ali da te nimajo zagotovljene, in sicer je bil ta z uveljavitvijo ZVOP-2 razveljavljen, kar pomeni, da bo za iznos osebnih podatkov v države, ki so bile na temu seznamu določene kot države z ustrezno ravnijo varstva osebnih podatkov, potrebno poiskati drugo pravno podlago.</li></ul>ZVOP-2 prinaša tudi druge spremembe, med drugim na področju biometrije, povezovanja zbirk, javnih knjig, raziskovalnih namenov.Na tem mestu je pomembno poudariti, da določila iz Splošne uredbe še vedno veljajo in se uporabljajo neposredno, ZVOP-2 pa lahko štejemo kot dopolnitev Splošne uredbe, saj prinaša dodatne zahteve k izpolnjevanju skladnosti poslovanja pri obdelavi osebnih podatkov. Družbe, ki so že do zdaj sledile določbam po Splošni uredbi in usmeritvam Informacijskega pooblaščenca, bodo svoje poslovanje lahko dokaj hitro prilagodile.

Slovenija je kot zadnja izmed članic EU sprejela nacionalno zakonodajo na področju varstva osebnih podatkov in s to uredila še nekatera vprašanja, ki je jih je Splošna uredba o varstvu podatkov prepustila državam članicam.

Novi Zakon o varstvu osebnih podatkov

V torek, 31. 1. 2023, je stopil v veljavo Zakon o spremembah Družinskega zakonika (v nadaljevanju: »Zakon«). Ta določa spremembo definicije zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti za raznospolne in istospolne partnerje. Odslej je zakonska zveza definirana kot življenjska skupnost dveh oseb in ne več življenjska skupnost moža in žene. Enaka opredelitev velja tudi pri zunajzakonski skupnosti, in sicer kot dalj časa trajajoča življenjska skupnost dveh oseb.Spremembe Družinskega zakonika (v nadaljevanju: »DZ«)  so posledica odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-486/20, z dne 16. 6. 2022, s katero je to odločilo, da je zakonska ureditev v delu DZ in prej veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: »ZZZDR«), v katerem je določeno, da je zakonska zveza življenjska skupnost moža in žene, v neskladju z Ustavo. Poleg tega je odločilo, da je ureditev možnosti skupne posvojitve otroka, ki je bila možna le za zakonca po ZZZDR in za zakonce ali zunajzakonske partnerje po DZ, v neskladju z Ustavo.Do začetka veljave Zakona je sicer že veljala ureditev, kot jo je sprejelo Ustavno sodišče, v skladu s katero se je štelo, da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb. Za skupno posvojitev s strani istospolnih partnerjev, ki živita v partnerski zvezi, pa so veljala enaka pravila, kot so veljala po takrat veljavni zakonski ureditvi za skupno posvojitev s strani zakoncev. Tako so lahko istospolni partnerji že na podlagi odločbe Ustavnega sodišča sklenili zakonsko zvezo in skupaj posvojili otroka.S spremembami DZ so sedaj istospolni partnerji v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti v vseh pravnih posledicah iz DZ, kot tudi na drugih pravnih področjih povsem izenačeni z raznospolnimi partnerji. To velja tudi v primeru posvojitve otrok.Ker sta z Zakonom na enak način definirani obe obliki življenjske skupnosti za raznospolne in istospolne partnerje, posebna ureditev obeh oblik življenjske skupnosti samo za istospolne partnerje v Zakonu o partnerski zvezi (v nadaljevanju: »ZPZ«) ni več potrebna, zato je z Zakonom urejeno tudi prenehanje veljavnosti ZPZ, določeno pa je vmesno obdobje njegove uporabe.Zakon določa tudi način preoblikovanja sedanjih partnerskih zvez v zakonske zveze, in sicer v prehodnih in končnih določbah določa, kot sledi:<ul><li>Partnerska zveza se preoblikuje v zakonsko zvezo, če partnerja partnerske zveze v šestih mesecih po uveljavitvi tega Zakona pred matičarjem izjavita soglasje, da želita preoblikovanje partnerske zveze v zakonsko zvezo.</li><li>Če partnerja partnerske zveze (ali eden od njiju) v šestih mesecih po uveljavitvi tega Zakona pred matičarjem izjavita, da ne želita preoblikovanja partnerske zveze v zakonsko zvezo po tem Zakonu, partnerska zveza preneha z dnem izjave.</li><li>Če partnerja partnerske zveze v šestih mesecih po uveljavitvi tega Zakona pred matičarjem ne izjavita, da želita preoblikovanje partnerske zveze v zakonsko zvezo, partnerska zveza preneha šest mesecev po uveljavitvi teg Zakona.</li><li>Zakon tudi določa, da partnerska zveza ne preneha šest mesecev po uveljavitvi tega Zakona, če partnerja partnerske zveze v tem roku iz opravičenih razlogov ne podata izjave o preoblikovanju partnerske zveze v zakonsko zvezo. Partnerja partnerske zveze lahko podata izjavo o preoblikovanju partnerske zveze v zakonsko zvezo v dveh mesecih po prenehanju teh razlogov.</li></ul>

V torek, 31. 1. 2023, je stopil v veljavo Zakon o spremembah Družinskega zakonika.

Veljati so začele spremembe Družinskega zakonika

Državni zbor Republike Slovenije je dne 29. 9. 2022 sprejel nov Zakon o varstvu potrošnikov (»ZVPot-1« in »Zakon«), s katero so bile v slovenski pravni red implementirane tri evropske direktive iz področja varstva potrošnikov.ZVPot-1 poleg implementacije direktiv vključuje vsebino do sedaj veljavnega Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP), ki sta z začetkom uporabe ZVPot-1 prenehala veljati.Zakon se je začel uporabljati 26. 1. 2023, v tem članku pa predstavljamo nekaj poglavitnih novosti in sprememb, ki jih Zakon prinaša.<ol start="1"><li>Opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev </li></ol>Podjetje ne sme določati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Takšni pogoji so prepovedni in prodajalec se nanje ne more sklicevati.ZVPot-1 ohranja opredelitev nepoštenih pogodbenih pogojev, pri čemer se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ali če je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika, ali če je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik pričakoval, ali če nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti.Presoja nepoštenosti (nedovoljenosti) pogodbenega določila glede glavnega predmeta pogodbe se je do sedaj opravila le, če je bil ta zapisan na nejasen in nerazumljiv način. V nasprotnem primeru bi se štelo, da gre za prevelik poseg v avtonomijo pogodbenih strank.ZVPot-1 to spreminja in po novem izrecno določa, da se lahko nepoštenost pogodbenih pogojev, tudi če so le-ti napisani v jasnem in razumljivem jeziku, presoja tudi v zvezi z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe in v zvezi z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjano storitev, blago ali digitalno vsebino.<ol start="2"><li>Novosti pri uveljavljanju stvarne in pravne napake blaga – neskladnost blaga s pogodbo </li></ol>V skladu z ZVPot-1 podjetje odgovarja za vsako neskladnost blaga, ki obstaja ob dobavi blaga in se pokaže v jamčevalnem roku, tj. v roku dveh let od dobave blaga, pri čemer se domneva, da je napaka obstajala že v času izročitve, iz šestih mesecev podaljšuje na eno leto od dobave blaga. To pomeni, če se napaka na blagu pokaže v enem letu od nakupa, prodajalec nosi breme dokazovanja, da le-ta ni obstajala v času nakupa.Potrošnik lahko uveljavlja svoje pravice iz naslova neskladnosti, če o neskladnosti obvesti prodajalca v dveh mesecih od dneva, ko je bila neskladnost ugotovljenaPomembna novost, ki jo prinaša ZVPot-1, je vrstni red jamčevalnih zahtevkov potrošnika. V primeru neskladnosti blaga je potrošnik upravičen zahtevati jamčevalne zahtevke v določenem vrstnem redu, in sicer lahko od prodajalca najprej zahteva brezplačno vzpostavitev skladnosti blaga s popravilom ali z zamenjavo blaga z novim blagom. Neskladnost mora prodajalec odpraviti v razumnem roku, ki ni daljši od 30 dni, šteto od obvestila o napaki. V kolikor se na ta način ne vzpostavi skladnost blaga, pa ima potrošnik pravico zahtevati znižanje kupnine v sorazmerju z neskladnostjo ali odstopiti od prodajne pogodbe in zahtevati vračilo plačanega zneska.Nov Zakon uvaja tudi pravico do zavrnitve, kar pomeni, da ima potrošnik kljub hierarhiji zahtevkov pravico odstopiti od pogodbe, če se neskladnost blaga pojavi v 30 dneh od dobave blaga, ne da bi mu bilo treba prej zahtevati popravilo ali zamenjavo blaga.Po novem je v ZVPot-1 določena tudi regresna pravica prodajalca. Prodajalec, ki bo izpolnil jamčevalni zahtevek potrošnika zaradi neskladnosti, ki je posledica dejanja ali opustitve dejanja, vključno z opustitvijo zagotavljanja posodobitev za blago z digitalnimi elementi, s strani podjetja v predhodnih členih pogodbene verige, je upravičen do uveljavljanja regresne pravice proti predhodnemu podjetju v pogodbeni verigi, kar pomeni, da lahko uveljavlja povračilo vrednosti uveljavljenega jamčevalnega zahtevka potrošnika.ZVPot-1 prinaša spremembo glede jamčevalnega roka o skladnosti rabljenega blaga, pri čemer bo jamčevalni rok predmet pogodbenega dogovora. Prodajalec in kupec se bosta lahko dogovorila za jamčevalni rok, ki bo krajši od dveh let, pri čemer pa ne bo smel biti krajši od enega leta. V odsotnosti izrecnega dogovora bo tudi za rabljeno blago namesto enega leta, kot je to določal ZVPot, veljal dvoletni jamčevalni rok.<ol start="3"><li>Novosti glede obvezne garancije</li></ol>Pomembna novost, ki jo prinaša Zakon, je, da bo potrošnik lahko uveljavljal garancijo le pri proizvajalcu (pri garantu, ki je dajalec garancije) in ne več tudi pri prodajalcu, kot je to določal ZVPot.Zakon ohranja določilo, da mora biti garancija za brezhibno delovanje izdana najmanj za eno leto dni, pri čemer ni več predpisane enomesečne garancije za rabljeno blago.Rok za odpravo napak se tudi pri garanciji krajša iz dosedanjih 45 dni na 30 dni od dneva, ko je proizvajalec ali pooblaščeni servis za potrošnika prejel zahtevo za odpravo napak, z možnostjo podaljšanja za dodatnih 15 dni.<ol start="4"><li>Pogodbe o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve</li></ol>Zakon na novo ureja pogodbo o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve, s katero se podjetje zaveže, da bo potrošniku dobavilo digitalno vsebino ali digitalno storitev, potrošnik pa se zaveže, da bo podjetju plačal kupnino.Poglavje o pogodbi o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve se poleg omenjene pogodbe uporablja tudi za primere, ko se digitalna vsebina ali digitalna storitev dobavi na način, da potrošnik ne plača kupnine, temveč podjetju zagotovi osebne podatke. Primer takšne pogodbe je na primer, ko si potrošnik ustvari račun na družbenem mediju in zagotovi ime ter elektronski naslov, ki se uporabita tudi za druge namene, ne le za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve ali za izpolnjevanje pravnih zahtev.Podjetje, ki dobavi digitalno vsebino ali digitalno storitev potrošniku po sklenitvi pogodbe o dobavi digitalne vsebine ali digitalne storitve, po novem jamči za skladnost digitalne vsebine potrošnikom, poleg tega pa Zakon določa tudi obveznost podjetja, da potrošniku zagotavlja potrebne posodobitve digitalne vsebine ali storitve.Potrošnik ima tako na voljo jamčevalne zahtevke za neskladnost digitalne vsebine ali storitve s pogodbo, in sicer ima na voljo vzpostavitev skladnosti, sorazmerno znižanje kupnine ali odstop od pogodbe in vračilo celotne kupnine.Določena je tudi regresna pravica prodajalca, kadar podjetje izpolni jamčevalni zahtevek potrošnika zaradi neskladnosti, ki je posledica dejanja ali opustitve dejanja s strani podjetja v predhodnih členih pogodbene verige. Podjetje bo v tem primeru upravičeno do uveljavljanja regresne pravice proti predhodnemu podjetju v pogodbeni verigi.<ol start="5"><li>Novo določene obveznosti spletnih tržnic</li></ol>Zakon prinaša novosti tudi glede obveznosti ponudnikov spletnih tržnic. Gre za storitev z uporabo programske opreme, vključno s spletnim mestom, delom spletnega mesta ali aplikacijo, ki jo upravlja podjetje ali se upravlja v njegovem imenu in ki potrošnikom omogoča sklepanje pogodb na daljavo z drugimi podjetji ali potrošniki.Preden se potrošnik zaveže s pogodbo, sklenjeno na daljavo, ali kakršno koli drugo podobno ponudbo na spletni tržnici, mora po novem ponudnik spletne tržnice potrošniku na jasen in razumljiv način ter na način, prilagojen sredstvom komuniciranja na daljavo, zagotoviti informacije o glavnih parametrih, ki določajo razvrstitev ponudb, predstavljenih potrošniku kot rezultat iskalne poizvedbe, o relativni pomembnosti teh parametrov glede na druge parametre in podatek o tem, ali je tretja oseba, s katero potrošnik sklepa pogodbo, podjetje ali ne. V kolikor nasprotna stranka pogodbenega razmerja ni podjetje, potrošnik ni deležen varstva po ZVPot-1. Tudi o tem mora biti potrošnik predhodno obveščen.<ol start="6"><li>Druge novosti </li></ol>V okviru zavajajoče poslovne prakse ZVPot-1 kot tako po novem opredeljuje in prepoveduje tudi vsako trženje blaga v eni državi članici kot enakega blagu, ki se trži v drugih državah članicah, pri čemer ima to blago bistveno različno sestavo ali značilnosti, razen če je to utemeljeno z legitimnimi in objektivnimi dejavniki, gre za t.i. prepoved dvojne kakovosti blaga.Kadar podjetje zagotovi dostop do ocen izdelkov, ki so jih podali potrošniki, mora podjetje po novem zagotoviti, da so objavljene ocene podali potrošniki, ki so izdelek dejansko uporabili ali kupili. Zakon po novem prepoveduje podajanje lažnih ocen ali priporočila potrošnikov, naročanje takšne ocene ali priporočila pri drugih subjektih, kot tudi njihovo napačno prikazovanje z namenom promocije izdelkov.Prodajalci lahko cene pri sklepanju pogodb na daljavo in zunaj poslovnih prostorov prilagodijo specifičnim potrošnikom ali kategorijam potrošnikom na podlagi avtomatiziranega sprejemanja odločitev in oblikovanja profilov vedenja potrošnikov, ki prodajalcem omogoča oceno kupne moči potrošnikov. Po novem Zakon nalaga dolžnost podjetjem, da potrošniku poda informacijo o tem, da je bila cena prilagojena na podlagi avtomatiziranega sprejemanja odločitevZVPot-1 se je začel uporabljati šele 26. 1. 2023, zato je smotrno opomniti, da se bodo za vse prodajne pogodbe, ki bodo sklenjene pred 26. 1. 2023, tudi po tem datumu uporabljale določbe starega zakona (ZVPot).

Zakon se je začel uporabljati 26. 1. 2023, v tem članku pa predstavljamo nekaj poglavitnih novosti in sprememb, ki jih Zakon prinaša.

ZVPot-1 že v veljavi

Sodišče Evropske unije (»Sodišče EU«) je v zadevi iz področja zlorabe prevladujočega položaja na trgu EU po 102. členu Pogodbe o delovanju EU (»PDEU«) izdalo sodbo, opr. št. C-680/20 z dne 19. 1. 2023, v kateri je presojalo razmerje med proizvajalcem in njegovimi distributerji glede odgovornosti za zlorabo prevladujočega položaja na trgu. Obenem je odgovorilo tudi na vprašanje, ali obstaja dolžnost organov za varstvo konkurence, da se opredelijo do navedb, ki jih podjetje s prevladujočim položajem v postopku proti njemu poda v korist tega, da do zlorabe ni prišlo.Italijanski organ za varstvo konkurence AGCM je leta 2017 družbi Unilever naložil globo, ker naj bi ta v nasprotju s 102. členom PDEU zlorabila svoj prevladujoči položaj na trgu sladoledov v individualnem pakiranju. Po 102. členu PDEU je prepovedana vsaka zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetij na notranjem trgu ali njegovem znatnem delu, kolikor bi lahko prizadela trgovino med državami članicami. Po mnenju AGCM je bila strategija družbe Unilever na trgu izključevalna in bi lahko ovirala rast njenih konkurentov, saj so distributerji družbe za upravljavce prodajnih mest določili klavzule o izključnosti, ki zavezujejo, da za vse svoje potrebe po sladoledu v individualnem pakiranju nabavljajo izključno pri družbi Unilever. V zameno so imeli ti upravljavci popuste in provizije, katerih dodelitev je bila pogojena s prometom ali trženjem določene vrste proizvodov družbe Unilever. Ti popusti in provizije naj bi bili namenjeni temu, da upravljavce spodbujajo, da se še naprej oskrbujejo izključno pri tem podjetju, in naj bi jih odvračali od prekinitve njihove pogodbe.Unilever se je na zavrnjeno tožbo pred sodiščem prve stopnje pritožilo, pritožbeno sodišče pa je Sodišču EU v predhodno odločanje predložilo dve vprašanji.Prvič je predložitveno sodišče zanimalo, ali se lahko dejanja distributerjev družbe Unilever glede vključevanja klavzul o izključnosti pripiše kar sami družbi kot proizvajalcu. Sodišče EU je v predmetni sodbi odločilo, da je treba člen 102 PDEU razlagati tako, da je ravnanje distributerjev, ki so del distribucijske mreže proizvodov ali storitev proizvajalca s prevladujočim položajem, mogoče pripisati proizvajalcu, če je dokazano, da se navedeni distributerji za ta ravnanja niso odločili neodvisno, ampak so ta del politike, o kateri enostransko odloči ta proizvajalec in ki se izvaja prek navedenih distributerjev. To zlasti velja, kadar je tako ravnanje posledica sklenitve tipskih pogodb, ki jih v celoti sestavi proizvajalec s prevladujočim položajem in ki vsebujejo klavzule o izključnosti v korist njegovih izdelkov ter ki jih morajo ozemeljski distributerji tega proizvajalca dati v podpis upravljavcem prodajnih mest, ne da bi jih lahko spremenili.Drugič je predložitveno sodišče zanimalo, ali mora organ, pristojen za konkurenco, kadar distribucijske pogodbe vsebujejo klavzule o izključnosti, za ugotovitev zlorabe prevladujočega položaja dokazati, da je učinek teh klavzul izključitev enako učinkovitih konkurentov, kot je podjetje s prevladujočim položajem, s trga, in ali mora ta organ, kadar gre za več spornih praks, v vsakem primeru podrobno preučiti ekonomske analize, ki jih je morebiti predložilo zadevno podjetje, zlasti kadar te temeljijo na testu »enako učinkovitega konkurenta«. Sodišče EU je odločilo, da je treba člen 102 PDEU razlagati tako, da mora načeloma organ, pristojen za konkurenco, kadar distribucijske pogodbe vsebujejo klavzule o izključnosti, za ugotovitev zlorabe prevladujočega položaja ob upoštevanju vseh ustreznih okoliščin in zlasti ekonomskih analiz, ki jih morebiti predloži podjetje s prevladujočim položajem v zvezi z neobstojem zmožnosti spornih ravnanj, da bi s trga izključila konkurente, ki so enako učinkoviti kot to podjetje, dokazati, da se s temi klavzulami lahko omejuje konkurenca. Uporaba testa »enako učinkovitega konkurenta« je fakultativna, če pa je zadevno podjetje med upravnim postopkom predstavilo rezultate takega testa, mora organ, pristojen za konkurenco, preučiti njihovo dokazno vrednost.Skozi sodno prakso se je oblikovalo pravilo, da člen 102 PDEU varuje načeloma samo pred dejanji prevladujoče družbe, ki izključujejo enako učinkovite tekmece, ne pa tudi manj učinkovitih. Sodišče EU v obrazložitvi pojasni, da čeprav klavzule o izključnosti zaradi svoje narave povzročajo legitimne pomisleke glede konkurence, njihova zmožnost izključitve konkurentov ni samodejna, in se mora organ, pristojen za konkurenco, o tej zmožnosti sam prepričati.

...s področja zlorabe prevladujočega položaja na trgu in klavzul o izključnosti v distribucijskih pogodbah.

Najnovejša sodna praksa Sodišča EU

Minister za finance je v Uradnem listu RS, št. 2/2023 z dne 6. 1. 2023 na podlagi četrtega odstavka 2. člena Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (v nadaljevanju: »ZPOMZO-1«) objavil višino predpisane obrestne mere zamudnih obresti.Predpisana obrestna mera zamudnih obresti velja za šest mesečno obdobje, ki se začne dne 1. 1. 2023, in sedaj znaša 10,5 %. Dne 31. 12. 2022 je torej prenehala veljati predpisana obrestna mera zamudnih obresti, ki je vse od leta 2016 znašala 8,0 %.Skladno z določbami ZPOMZO-1 se višino predpisane obrestne mere zamudnih obresti določi kot vodilno obrestno mero Evropske centralne banke, povečano za 8 odstotnih točk. Kot vodilno obrestno mero zakon določa obrestno mero, ki jo uporablja Evropska centralna banka za operacije glavnega refinanciranja, ki jih je opravila pred prvim koledarskim dnem zadevnega šestmesečnega obdobja.Predpisana obrestna mera zamudnih obresti je letna obrestna mera, po kateri se obrestujejo denarne obveznosti od dneva nastanka zamude do dneva plačila. Ne uporablja se v primeru, da se tako dogovorita upnik in dolžnik. Upnik in dolžnik se torej lahko dogovorita za višino obrestne mere zamudnih obresti, ki je drugačna od predpisane obrestne mere zamudnih obresti. Pri tem sta omejena z določbo 337. člena Obligacijskega zakonika, ki uveljavlja domnevo oderuških obresti. Na podlagi navedene določbe se dogovor, skladno s katerim obrestna mera zamudnih in pogodbenih obresti znaša več kot 50% od predpisane obrestne mere zamudnih obresti, šteje za oderuško pogodbo, razen če upnik dokaže določene okoliščine iz 337. člena Obligacijskega zakonika. Domneva oderuških obresti ne velja za gospodarske pogodbe.Z zvišanjem predpisane obrestne mere zamudnih obresti se je tako zvišala tudi meja za oderuške obresti, ki sedaj znašajo 16 % ali več.

Predpisana obrestna mera zamudnih obresti velja za šest mesečno obdobje, ki se začne dne 1. 1. 2023, in sedaj znaša 10,5 %.

Sprememba višine predpisane obrestne mere zamudnih obresti

Evropska unija je določila ambiciozne cilje za razvoj obnovljivih virov energije, v skladu s katerimi naj bi do leta 2030 delež skupne porabe energije iz obnovljivih virov znašal 32%. Višji delež energije iz obnovljivih virov lahko nadalje zmanjša povpraševanje EU po fosilnih gorivih, v energetskem sistemu EU pa lahko, zaradi nizkih obratovalnih stroškov, tudi zniža tržne cene energije. Za dosego teh ciljev je treba znatno povečati število projektov na področju obnovljivih virov energije, pri čemer pa je postopek za izdajo dovoljenj za te projekte lahko dolgotrajen in zapleten, saj pogosto vključuje sprejetje več odločitev na različnih ravneh v okviru različnih upravnih organov.Evropski svet je za rešitev tega vprašanja sprejel uredbo o vzpostavitvi začasnega okvira za pospešitev postopka izdajanja dovoljenj za projekte na področju obnovljivih virov energije. Uredba velja za vse države članice EU in zajema široko paleto tehnologij obnovljivih virov energije, vključno s sončno, vetrno, geotermalno in vodno energijo.Določitve najdaljših rokov za postopek pridobitve dovoljenjV skladu z začasnim okvirom, vzpostavljenim s predmetno uredbo, morajo države članice zagotoviti, da se postopek izdaje dovoljenj za projekte obnovljivih virov energije zaključi v določenih rokih. Ti najdaljši dopustni roki so naslednji:- rok enega meseca za vgradnjo toplotnih črpalk z električno močjo manj kot 50 MW in tri mesece v primeru geotermalnih toplotnih črpalk;- rok treh mesecev za postopek izdaje dovoljenja za namestitev opreme za sončno energijo in skladiščenja energije v bližini,- šestmesečni rok za izdajo dovoljenj za projekte za nadomestitev stare zmogljivosti z novo v elektrarnah, ki izkoriščajo obnovljive vire energije, vključno z vsemi ustreznimi okoljskimi presojami. Če se zaradi obnove moči zmogljivost elektrarne poveča za največ 15 %, bo priključitev na omrežje dovoljena v treh mesecih.Domneva o prevladujočem javnem interesuZa načrtovanje, gradnjo in obratovanje obratov in naprav za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov, njihovo priključitev na omrežje, povezano omrežje ter sredstva za skladiščenje se pri tehtanju pravnih interesov domneva, da so v prevladujočem javnem interesu ter služijo javnemu zdravju in varnosti.V postopku načrtovanja in izdaje dovoljenj pri tehtanju pravnih interesov v posameznem primeru se zagotovit prednost gradnji in delovanju obratov in naprav za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov ter razvoju povezane mrežne infrastrukture.Uredba velja 18 mesecev od začetka veljavnosti.Na splošno uredba predstavlja pozitiven korak k doseganju ciljev EU na področju energije iz obnovljivih virov in podpira prehod na nizkoogljično gospodarstvo. Sprejeta uredba bo pripomogla k odpravi administrativnih ovir za razvoj projektov na področju energije iz obnovljivih virov, spodbudila rast tega pomembnega sektorja in, upajmo, tudi vplivala na tržne cene energije.

Uredba predstavlja pozitiven korak k doseganju ciljev EU na področju energije iz obnovljivih virov in podpira prehod na nizkoogljično gospodarstvo.

Uredba Sveta EU 2022/2577 o okviru za pospešitev uvajanja energije iz obnovljivih virov

Vrhovno sodišče RS je decembra letos sprejelo odločitev o revizijah devetih delavcev, ki so zahtevali ugotovitev obstoja delavnega razmerja in priznanje pravic iz delovnega razmerja pri Luki Koper d.d.Delavci so bili zaposleni pri »izvajalkah pristaniških storitev« (IPS), družbah, kateri edini poslovni partner je bila Luka Koper. Z njo so bile v pogodbenem razmerju na podlagi pogodb o opravljanju luško prekladalnih in drugih storitev, ki so navzven predstavljale obligacijskopravno podjemno pogodbo. V resnici so bile pogodbe le navidezne, saj izvajalke pristaniških storitev nikoli niso izvajale kakršnih koli storitev v oziroma za Luko Koper, temveč so ji zgolj posredovale delovno silo.Delavci so delo dejansko opravljali pri Luki Koper, pri tem pa so bili v celoti pod njenim nadzorom, vključeni v njen delovni proces v njenih delovnih prostorih ter opremi. Delo so na tak način opravljali dlje časa opravljali nepretrgano, prejemali pa so minimalno plačo in delali dolge izmene. Delavcev, ki so delo pri Luki Koper opravljali v podobnih okoliščinah, je bilo vsak dan povprečno med 640 in 700. Izvajalke pristaniških storitev so delavcem v letu 2019 odpovedale pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zaradi zmanjšanja prometa z Luko Koper.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je takšen poslovni model nezakonit. Izvajalke pristaniških storitev niso izpolnjevale pogojev za posredovanje dela delavcev skladno z Zakonom o delovnih razmerjih in Zakonom o urejanju trga dela, zaradi česar delavcev ne bi smele napotiti na delo k Luki Koper, le-ta pa jih ne bi smela sprejemati. Sporno je tudi dejstvo, da je Luka Koper sodelovala le z družbami, ki niso izpolnjevale zakonskih pogojev za zagotavljanje dela delavcev. Nadalje je bilo tudi opravljanje dela delavcev pri Luki Koper dolgotrajno in neprekinjeno, vendar je delo napotenega delavca skladno s tretjim odstavkom 163. člena ZUTD in prvim odstavkom 61. člena ZDR-1 le začasne narave. Skladno z zakonodajo bi morali delavci prejemati vsaj tolikšno plačo in delo opravljati vsaj v takšnih pogojih, kot so to delo opravljali delavci, formalno zaposleni pri Luki Koper. Izvajalke pristaniških storitev in Luka Koper so s tem delavce zlorabljali, saj so ti delo opravljali na poziv, na podlagi katerega so en dan vnaprej izvedeli, kje se morajo naslednji dan zglasiti in koliko ur bodo delo opravljali. Pri tem so delo opravljali v neenakomerno razporejenem delovnem času, brez spoštovanja delovnopravnih pravil o počitku, za svoje delo pa so za razliko od delavcev, uradno zaposlenih pri Luki Koper, prejemali minimalno plačo. Na tak način je Luka Koper z zmanjšanjem stroškov delovne sile povečala svoj dobiček.Vrhovno sodišče je presodilo, da so delavci v relevantnem obdobju bili v prikritem delovnem razmerju z Luko Koper, slednja pa je delovna razmerja navzven prenesla na druge delodajalce, vendar je sama ohranila odločilen vpliv na njihovo dejavnost in zaposlovanje, v razmerju do delavcev pa je dejansko nastopala kot delodajalec.Upoštevaje vse navedeno je Vrhovno sodišče RS odločilo, da delavci od datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri izvajalkah pristaniških storitev utemeljeno ugotavljajo obstoj delovnega razmerja pri Luki Koper. Za čas trajanja pogodbe o zaposlitvi pa je Vrhovno sodišče RS odločilo, da je Luka Koper delavcem odgovorna za plačilo razlike v prejemkih, ki bi jih delavci skladno z zakonodajo morali prejeti.Odločitve Vrhovnega sodišča RS predstavljajo pomemben korak v zgodbi IPS delavcev, ki zaradi kršitev njihovih delovnopravnih pravic v medijih sicer odmeva že dlje časa. Obenem so odločitve ključnega pomena za odločitve v vseh preostalih sodnih postopkih IPS delavcev, ki še niso zaključeni.

VSRS je odločilo, da delavci od datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri izvajalkah pristaniških storitev utemeljeno ugotavljajo obstoj delovnega razmerja pri Luki Koper. Luka Koper je delavcem odgovorna za plačilo razlike v prejemkih, ki bi jih delavci skladno z zakonodajo morali prejeti.

Vrhovno sodišče RS je ugodilo IPS delavcem proti Luki Koper

Dne 28. 12. 2022 so v veljavo stopile spremembe Zakona o Vladi Republike Slovenije, Zakona o Radioteleviziji Slovenija in dolgotrajni oskrbi, ki so jih dne 27. 11. 2022 na trojnem referendumu potrdili volivci.Novela Zakona o Vladi Republike SlovenijeUveljavljene spremembe Zakona o Vladi Republike Slovenije določajo reorganizacijo vlade in ustanovitev novega ministrstva za okolje, podnebje in energijo, ministrstva za solidarno prihodnost, ministrstva za visoko šolstvo, znanost in inovacije, ministrstva za digitalno preobrazbo ter ministrstva za kohezijo in regionalni razvoj. Vlada bo tako po novem imela 19 resornih ministrov ter enega ministra brez resorja.Novela Zakona o Radioteleviziji Slovenija Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o Radioteleviziji Slovenija ukinja Programski svet RTV Slovenija, Nadzorni svet RTV Slovenija ter mesto generalnega direktorja.Namesto obstoječega 29-članskega Programskega sveta novela zakona uvaja novi Svet s 17 člani, ki bodo imenovani na sledeči način, in sicer 6 predstavnikov imenujejo zaposleni RTV Slovenija, 11 predstavnikov pa javnost, in sicer po enega člana (vsak)  imenujeta italijanska in madžarska narodna skupnost, enega  člana (vsak) predsednik Republike Slovenije na podlagi javnega poziva registriranim verskim skupnostim, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Olimpijski komite Slovenije, Informacijski pooblaščenec, Svet za trajnostni razvoj in varstvo okolja, krovna organizacija invalidskih organizacij in Varuh človekovih pravic. Dva člana sveta imenuje Nacionalni svet za kulturo.Pristojnosti, ki jih je do sedaj izvajal Generalni direktor RTV Slovenija, bo sedaj izvajala Uprava s štirimi člani. Namesto nadzornega sveta RTV Slovenija pa novela zakona določa novi organ, in sicer Finančni odbor s 5 člani, ki jih imenuje Svet na predlog ministrstva, pristojnega za finance, ministrstva, pristojnega za medije, Sveta delavcev javnega zavoda RTV Slovenija, Združenja nadzornikov Slovenija in Zveze računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije. Pristojnosti Finančnega odbora bodo sedaj omejene na podajanje predhodnih soglasij (k osnutku statuta, finančnega načrta in letnega poročila) ter podajanje predlogov v potrditev Svetu (k cenam storitev, višini tarif ipd.).Novela uvaja tudi čisto novi organ, in sicer Varuha pravic gledalcev in poslušalcev, ki bo obravnaval pripombe in predloge gledalcev in poslušalcev programov RTV Slovenija.Novela Zakona o dolgotrajni oskrbi Uveljavljene spremembe zakona o dolgotrajni oskrbi so zamaknile datum začetka izvajanja zakona na 1. 1. 2024, s čimer se vladi omogoča, da v vmesnem času ustrezno pripravi nujne spremembe za uveljavitev zakona, spremljajoče aktivnosti ter akte, predvsem pa omogoča ustrezno zagotovitev finančnih sredstev za storitve dolgotrajne oskrbe.

Referendumske spremembe zakonov o vladi, o Radioteleviziji Slovenija in dolgotrajni oskrbi so stopile v veljavo

Ukrepi države, ki bodo blažili energetsko draginjo tudi v letu 2023

Ustavno sodišče Republike Slovenije je dne 17. 11. 2022 izdalo odločbo, s katero je v postopkih za oceno ustavnosti, začetih na pobudo devetih bank, odločilo, da se Zakon o omejitvi in porazdelitvi valutnega tveganja med kreditodajalci in kreditojemalci kreditov v švicarskih frankih (»ZOPVTKK«), razveljavi. Izvajanje ZOPVTKK je bilo sicer s sklepom Ustavnega sodišča zadržano od marca 2022.V kratkem času veljavnosti od sprejetja dne 2. 2. 2022 je ZOPVTKK urejal področje prenovitve pogodbenih razmerij iz kreditnih pogodb, denominiranih v švicarskih frankih, sklenjenih v obdobju od 28. 6. 2004 do 31. 12. 2010, na način sklenitve nove pogodbe, kot da bi bile kreditne pogodbe sklenjene v eurih, pri čemer se uporabi valutna kapica. S tem naj bi se del bremena podražitev posojil, ki so se zgodile po intervenciji švicarske centralne banke leta 2015 in prekinitve vezave švicarskega franka na euro, preložil s kreditojemalcev na banke - kreditodajalce.Skladno z ureditvijo ZOPVTKK je moral kreditodajalec v 60 dneh od uveljavitve zakona pripraviti in v 75 dneh vročiti nov amortizacijski načrt, izračun preostanka dolga ter predlog pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij. V slednjem je moral kreditodajalec upoštevati posebno metodologijo preračuna obveznosti iz kreditne pogodbe v švicarskih frankih, ki temelji na valutni kapici, ki se sproži v primeru 10 % povečanja preostanka kredita oziroma povečanja anuitete glede na preostanek kredita oziroma anuiteto, izračunano na dan črpanja kredita. Ko je bila valutna kapica sprožena, se je vrednost posamezne anuitete in drugih plačil obračunala po vrednosti, pri kateri se je sprožila valutna kapica. Na podlagi tako opravljenega izračuna je moral kreditodajalec v primeru ugotovitve, da je kredit po novem izračunu že poplačan, vrniti kreditojemalcu morebitno preplačilo v roku 30 dni od prejema podpisane pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij. Če kredit po novem izračunu še bil ni poplačan, je ZOPVTKK določal, da se pogodbeno razmerje nadaljuje skladno s pogodbo o ureditvi medsebojnih razmerij in novim amortizacijskim načrtom.Osrednje vprašanje, ki ga je Ustavno sodišče obravnavalo v okviru presoje ustavnosti in zakonitosti ZOPVTKK je, ali je ZOPVTKK v neskladju z ustavno prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz 155. člena Ustave Republike Slovenije (»Ustava«), ki določa, da zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. Ker takšna prepoved ni absolutna, je Ustavno sodišče presojalo tudi, ali takšen učinek zahteva javna korist in ali se v takšnem primeru s tem ne posega v že pridobljene pravice.V konkretnem primeru je Ustavno sodišče presodilo, da ima določba ZOPVTKK, ki ureja metodologijo izračuna valutne kapice in le-to časovno umesti na trenutek črpanja kredita, tj. trenutek, ki je nastopil pred uveljavitvijo zakona, povratni učinek. Hkrati je Ustavno sodišče ugotovilo, da konkretna določba omogoča povratno učinkovanje ostalih določb ZOPVTKK, ki sicer učinkujejo za naprej.V zvezi z navedeno ugotovitvijo je Ustavno sodišče poudarilo, da ne gre za to, da bi celotna zakonska ureditev učinkovala le povratno, temveč za to, da izpodbijana določba o metodologiji izračuna valutne kapice zaradi svojega povratnega učinkovanja privede do povratnega učinkovanja zakona kot celote. Z razveljavitvijo zgolj konkretne določbe, ki ureja metodologijo izračuna valutne kapice, in vseh določb zakona, ki se nanjo sklicujejo, bi po presoji Ustavnega sodišča v izpodbijanem zakonu ostala le vsebina, ki sama zase, torej brez razveljavljenih določb, ne bi imela nobenega smisla. Iz tega razloga je Ustavno sodišče zaključilo, da gre za povratno učinkovanje zakona kot celote, in ne le za povratno učinkovanje njegovih posameznih določb.V okviru presoje je Ustavno sodišče obravnavalo tudi morebiten obstoj prav posebne javne koristi, ki bi izjemoma utemeljila učinkovanje zakonske določbe za nazaj, in ugotovilo, da takšna korist ni podana. Ker za ugotovitev nedopustnega povratnega učinkovanja zakona zadošča že neizpolnjenost enega od v Ustavi določenih meril, se Ustavno sodišče z merilom obstoja posega v pridobljene pravice ni ukvarjalo.Svojo odločitev je Ustavno sodišče sprejelo s sedmimi glasovi proti enemu.

Razveljavitev Zakona o omejitvi in porazdelitvi valutnega tveganja med kreditodajalci in kreditojemalci kreditov v švicarskih frankih

Dne 1. 1. 2023 bo v Nemčiji začel veljati t.i. »Act on Corporate Due Diligence in Supply Chains« (v nemščini Lieferkettensorgfaltspflichtengesetz – LkSG), ki je bil objavljen dne 22. 7. 2021 v nemškem uradnem listu (v nadaljevanju: »Akt«). Njegov namen je zagotoviti učinkovitejše varovanje človekovih pravic in okolja v svetovnem gospodarstvu.Akt se bo uporabljal za družbe, ki imajo glavno upravo, glavni kraj poslovanja, upravni sedež, registrirani sedež ali podružnico v Nemčiji in imajo v Nemčiji 3000 ali več zaposlenih. Od 1. 1. 2024 se bo pogoj števila zaposlenih zmanjšal na 1000 zaposlenih.Akt se bo uporabljal na področju varovanja človekovih pravic in okolja, predvsem pa na področjih:<ul><li>delovnopravnih zadev (npr. zaposlovanje otrok, prepoved suženjstva oziroma podobnih razmerij, upoštevanje varnosti in zdravja pri delu, prepoved diskriminacije pri zaposlitvi in plačilu itd.);</li><li>onesnaževanja (npr. vplivi na okolje pri delovanju podjetja, prepoved uporabe živega srebra in njegovih derivatov, ravnanja z nevarnimi odpadki itd.).</li></ul>V skladu s 3. členom Akta bodo morala podjetja v svoji dobavni verigi na ustrezen način upoštevati obveznosti skrbnega preverjanja človekovih pravic in varovanja okolja. S tem se bo zagotovilo, da podjetja izpolnjujejo svojo odgovornost za varstvo človekovih pravic.Skladno s tem bodo morala podjetja vpeljati različne ukrepe, ki se med seboj dopolnjujejo in so hkrati med sabo povezani, in sicer:<ul><li>vzpostavitev sistema za obvladovanje tveganj;</li><li>imenovanje notranjega predstavnika za človekove pravice;</li><li>izvajanje rednih analiz tveganj;</li><li>sprejetje politik na področju človekovih pravic;</li><li>vzpostavitev preventivnih ukrepov na svojem poslovnem področju in v odnosu do neposrednih dobaviteljev;</li><li>sprejemanje korektivnih ukrepov v primeru kršitve zaščitenega pravnega položaja;</li><li>vzpostavitev pritožbenega postopka za obveščanje o kršitvah človekovih pravic;</li><li>izvajanje ukrepov potrebne skrbnosti v zvezi s tveganji pri posrednih dobaviteljih;</li><li>beleženje postopkov skrbnih pregledov, ugotovljenih tveganj in sprejetih ukrepov ter objava letnega poročila, ki mora biti brezplačno in javno dostopno, na svoji spletni strani.</li></ul>Akt bo od podjetij zahteval, da izvedejo analizo tveganja v zvezi s svojimi dejavnostmi in poslovnimi odnosi v dobavni verigi. Podjetja bodo nadalje morala zagotoviti, da se določi oseba v podjetju, ki je odgovorna za spremljanje obvladovanja tveganj, in sicer z imenovanjem predstavnika za človekove pravice. Opredelitev tveganj je podlaga za poznejšo opredelitev preventivnih in korektivnih ukrepov, katerih cilj je opredeliti, preprečiti, odpraviti ali vsaj zmanjšati tveganja za človekove pravice in kršitve pravic v dobavnih verigah.Eden izmed ciljev Akta je, da se kršitve človekovih pravic v dobavni verigi ustavi. Če to ni mogoče, morajo podjetja razviti načrt za zmanjšanje negativnih vplivov. Najprej morajo podjetja na podlagi medsebojnega sodelovanju poskušati najti skupno rešitev s svojimi dobavitelji, pri čemer se lahko zahteva podpis akcijskega načrta za odpravo nepravilnosti. Kot zadnji ukrep se lahko zahteva prekinitev poslovnih odnosov, medtem ko se lahko začasna prekinitev poslovnih odnosov obravnava kot milejše sredstvo.Akt določa okvir obveznosti, ki jih bo potrebno izvajati, hkrati pa ustvarja enoten standard za vsa nemška podjetja.Določbe Akta bodo vplivale tudi na slovenska podjetja, če so le ta dobavitelji svojih storitev in/ali proizvodov večjim nemškim podjetjem. Slovenska podjetja lahko pričakujejo več preverjanj oziroma vzpostavitev novih dvostranskih pogodb s strani svojih nemških partnerjev na področju delovnega prava, področju ravnanja z okoljem in ravnanja z odpadki.V pripravi je tudi EU direktiva, ki bo urejala podobno materijo in bo veljala za vse države članice EU.

S 1. 1. 2023 v Nemčiji stopi v veljavo »Supply Chain Act«

Jeseni letos je vlada pripravila paket predlaganih sprememb davčne zakonodaje, med drugim novelo Zakona o davčnem postopku, novelo Zakona o finančni upravi in novelo Zakona o dohodnini.S predlagano novelo Zakona o davčnem postopku se bo v slovenski pravni red prenesla Direktiva Sveta (EU) 2021/514 z dne 22. 3. 2021, ki ureja obveznost operaterjev spletnih platform, da posredujejo informacije o poslovni dejavnosti prodajalcev, ki prek njih poslujejo. Ta obveznost bo veljala za najem nepremičnin, kakor tudi za različne načine prevoza, osebne storitve in prodajo blaga, pri čemer gre za dejavnosti, ki so se še posebej razširile v času trajanja epidemije Covid-19. V zvezi z blagom in storitvami, ki se ponujajo na območju EU, bo obveznost poročanja veljala za vse operaterje spletnih platform, vključno s tistimi, ki nimajo sedeža znotraj EU.Eden od namenov omenjene direktive je vzpostavitev učinkovitejšega upravnega sodelovanja prek uvedbe novih institutov ter prilagoditev že obstoječih. Gre za ukrepe, ki se nanašajo na skupni davčni nadzor, določanje rokov, skupinska zaprosila, ter opustitev pogoja kvalificiranega digitalnega potrdila za prevzem dokumentov s portala e-Davki.Spremembe se obetajo tudi na področju finančne uprave. S predlagano novelo Zakona o finančni upravi bo prišlo do odmika od sistemske ureditve, ki je bila sprejeta v prvi polovici letošnjega leta, kakor tudi do povečanja efektivnosti delovanja finančne uprave. Primarno gre za spremembe, ki se nanašajo na imenovanje direktorjev finančnih uradov, kolegijsko odločanje ter disciplinski odvzem pooblastil inšpektorjem ter uvedbo možnosti uporabe tehničnih pripomočkov za odkrivanje nezakonite proizvodnje trošarin v primerih, ko milejši ukrepi niso mogoči.Medtem ko državni zbor še odloča o obeh zgoraj navedenih novelah, je bila novela Zakona o dohodnini že sprejeta, vendar je državni svet v ponedeljek, 5. 12. 2022, v zvezi z njo izglasoval odložilni veto. S predmetno novelo Zakona o dohodnini je bila med drugim sprejeta sprememba glede povišanja splošne davčne olajšave, in sicer se ta s 1. 1. 2023 ne bo zvišala na 5.500 EUR, kot je bilo določeno v začetku leta, temveč le na 5.000 EUR, nadaljnja postopna zvišanja na 7.500 EUR pa se odpravijo. Predlagatelji veta se s spremembo ne strinjajo in so izjavili, da je tovrstno postopanje preuranjeno ter naglo, saj bi glede na trenutno situacijo morali strmeti k ohranjanju višjih neto plač ter ponovno premisliti o smiselnosti predlaganih ukrepov. Nasprotovali so tudi drugim določbam novele, ki se nanašajo na zaostritev obdavčitve dohodkov iz dejavnosti, zvišanje davka od dohodkov iz oddajanja premoženja v najem ter spremembam obdavčitve dohodkov iz kmetijske dejavnosti.Na finančnem ministrstvu so mnenja, da je potrebno novelo Zakona o dohodnini čim prej sprejeti, saj obsega spremembe, za katere je potrebna temeljita priprava. V nasprotnem primeru bi lahko povzročili zmedo v delovanju davčnega sistema ter s tem onemogočili njegovo predvidljivost.V posledici odložilnega veta bo državni zbor moral ponovno glasovati o noveli Zakona o dohodnini, pri čemer bo za sprejetje novele tokrat potrebna večin glasov vseh poslancev (tj. vsaj 46 glasov).

Pričakovane spremembe davčne zakonodaje

Dne 1. 11. 2022 je v Evropski uniji stopila v veljavo Uredba (EU) 2022/1925 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. septembra 2022 o tekmovalnih in pravičnih trgih v digitalnem sektorju in spremembi direktiv (EU) 2019/1937 in (EU) 2020/1828, poznana tudi kot Akt o digitalnih trgih (v nadaljevanju: »&lt;strong&gt;Akt&lt;/strong&gt;«). Njen namen je zagotoviti ustrezne konkurenčne pogoje za vsa digitalna podjetja, ne glede na velikost, ter odpraviti nepoštene poslovne prakse podjetij, ki zagotavljajo t. i. jedrne platformne storitve.Akt se bo uporabljal le za velika globalna podjetja, ki so v skladu z merili, določenimi v Aktu, imenovana za t. i. vratarje. Gre za digitalne platforme, ki zagotavljajo pomemben vmesni člen med uporabniki in ponudniki.Da bi se podjetje lahko štelo za vratarja po Aktu, mora zagotavljati vsaj eno od naslednjih jedrnih platformnih storitev:· spletne posredniške storitve,· spletne iskalnike,· spletne storitve družbenega mreženja,· storitve platform za izmenjavo videov,· medosebne komunikacijske storitve, neodvisne od številke,· operacijske sisteme,&lt;/p&gt;· spletne brskalnike,&lt;/p&gt;· virtualne pomočnike,&lt;/p&gt;· storitve računalništva v oblaku,&lt;/p&gt;· storitve spletnega oglaševanja.&lt;/p&gt;Takšno podjetje se imenuje za vratarja, če ima znaten vpliv na notranji trg, zagotavlja jedrno platformno storitev, ki je pomembna vstopna točka, prek katere poslovni uporabniki dosežejo končne uporabnike, ter ima pri izvajanju svojih dejavnosti utrjen in trajen položaj ali se predvideva, da bo tak položaj imelo v bližnji prihodnosti. Navedeno se bo presojalo na podlagi treh glavnih kvantitativnih meril, in sicer:<ol start="1"><li> Podjetje v vsakem od zadnjih treh poslovnih let ustvari letni promet v Uniji, ki je enak ali višji od 7,5 milijarde EUR, ali njegova povprečna tržna kapitalizacija ali njegova enakovredna pravična tržna vrednost v zadnjem poslovnem letu znaša vsaj 75 milijard EUR in isto jedrno platformno storitev zagotavlja v najmanj treh državah članicah;</li><li> Podjetje zagotavlja jedrno platformno storitev, ki ima v zadnjem poslovnem letu vsaj 45 milijonov mesečno aktivnih končnih uporabnikov, ki imajo sedež ali se nahajajo v Uniji in vsaj 10.000 letno aktivnih poslovnih uporabnikov s sedežem v Uniji;</li><li> Podjetje dosega mejne vrednosti iz drugega merila v vsakem od zadnjih treh poslovnih let.</li></ol>Akt prinaša več obveznosti in prepovedi, ki jih bodo morala podjetja, ki so opredeljena kot vratarji, upoštevati pri svojem vsakdanjem poslovanju, in sicer bodo morala proaktivno izvajati določena ravnanja, s katerimi bodo trgi postali bolj odprti in konkurenčni, hkrati pa se bodo morala vzdržati nepoštenega ravnanja. Tako med drugim ne bodo več smela preprečevati poslovnim uporabnikom, da bi enake izdelke ali storitve ponujali končnim uporabnikom prek spletnih posredniških storitev tretjih oseb ali prek lastne neposredne spletne prodajne poti po cenah ali pod pogoji, ki se razlikujejo od tistih, ponujenih prek spletnih posredniških storitev vratarja, prav tako pa pri razvrščanju in indeksiranju ne bodo smela ugodneje obravnavati storitev in izdelkov, ki jih sama ponujajo, v primerjavi s podobnimi storitvami ali izdelki tretje osebe.Z začetkom veljavnosti je Akt prešel v fazo izvajanja in se bo začel uporabljati po šestih mesecih, z 2. 5. 2023. Potencialni vratarji bodo morali v dveh mesecih Komisiji EU priglasiti svoje osnovne storitve platforme, če bodo dosegali pragove, določene z Aktom. Ko bo Komisija prejela popolno obvestilo, bo morala v 45 delovnih dneh oceniti, ali zadevno podjetje izpolnjuje pragove, in ga, kolikor jih izpolnjuje, imenovati za vratarja. Po imenovanju bodo imeli vratarji šest mesecev časa, da izpolnijo zahteve iz Akta.Nadzor nad izvajanjem obveznosti iz Akta bo izvajala Komisija EU, ki bo v primeru neizpolnjevanja obveznosti lahko naložila globo v višini do 10 %, oziroma v primeru ponavljajočih se kršitev celo do 20 % skupnega prometa podjetja na svetovni ravni v predhodnem poslovnem letu. V primeru sistematičnih kršitev pa bo Komisija kršitelju lahko naložila tudi kakršnekoli ravnalne ali strukturne ukrepe, potrebne za zagotovitev učinkovitosti obveznosti, vključno s prepovedjo nadaljnjih koncentracij v zvezi z jedrnimi platformnimi storitvami ali drugimi storitvami, ki se zagotavljajo v digitalnem sektorju, ali v zvezi s storitvami, ki omogočajo zbiranje podatkov, na katere vpliva sistematično neizpolnjevanje obveznosti.

V veljavo je stopil Akt EU o digitalnih trgih

Ustavno sodišče je dne 29. 9. 2022 s sodbo opr. št. U-I-26/20 ugotovilo, da je 5. točka 27. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) v neskladju z Ustavo RS in naložilo Državnemu zboru RS, da neskladje odpravi v roku enega leta po objavi odločbe.Zahtevo za oceno ustavnosti je vložilo Vrhovno sodišče RS. V 5. točki 27. člena ZDoh-2 je namreč določeno, da je odškodnina za škodo, ki izhaja iz telesne poškodbe, bolezni ali smrti, oproščena plačila dohodnine. Ni pa v oprostitev izrecno vključena tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki je nastala kot posledica kršitve osebnostnih pravic, kar pa po mnenju predlagatelja ni skladno z načelom davčne pravičnosti in načelom enakomerne porazdelitve davčnega bremena, ki na davčnem področju predstavljata izraz splošnega načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS.Ustavno sodišče je najprej ugotavljalo, ali drži, da odškodnina za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi kršitve osebnostnih pravic, res ni zajeta v 27. členu ZDoh-2, ki našteva primere, v katerih ni treba plačati dohodnine od odškodnine. Pri tem je upoštevalo, se v primeru, če zakonodajalec kot način normiranja izbere taksativno normiranje, šteje, da so vsi primeri, ki jih je želel urediti, tudi urejeni. Posledično je torej izključena možnost uporabe analogije kot metode razlaganja pravnih pravil. Iz tega razloga je primer odškodnine zaradi nepremoženjske škode kot posledice kršitve osebnostnih pravic izvzet iz oprostitve obdavčitve.Če je nepremoženjska škoda nastala kot posledica telesne poškodbe, bolezni ali smrti, je oškodovanec torej oproščen plačila dohodnine za tako odškodnino. Če pa je oškodovancu škodo povzročila katera druga okoliščina (npr. objava članka), je oškodovanec od take odškodnine dolžan plačati dohodnino. ZDoh-2 kot kriterij za (ne)obdavčljivost torej upošteva vzrok nastanka škode. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je tako razlikovanje med obdavčitvijo odškodnin na podlagi vzroka nastanka škode neskladno z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS.Načelo enakosti sicer ne pomeni, da zakonodajalec ne sme enakih položajev urejati različno, vendar pa od njega zahteva, da ima za to razumen in stvarno utemeljen razlog glede na predmet urejanja in cilje, ki jih želi s tem doseči. Pri presoji, ali v konkretnem primeru obstaja razumen in stvarno utemeljen razlog za opisano razlikovanje, je Ustavno sodišče RS primarno upoštevalo funkcijo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je v satisfakciji oškodovanca. Ugotovilo je, da je učinek izplačila odškodnine na premoženjski položaj oškodovanca enak ne glede na to, iz česa škoda izvira. Glede na navedeno je Ustavno sodišče RS zaključilo, da v konkretnem primeru ne obstaja razumen in stvarno utemeljen razlog, zakaj bi določene odškodnine bile vseeno obdavčene kljub temu, da je njihov namen isti. Pri tem je Ustavno sodišče RS zavrnilo mnenje Vlade RS o tem, da naj bi bilo takšno razlikovanje utemeljeno, saj naj bi pri telesni poškodbi, bolezni oziroma smrti šlo za objektivno preverljive vzroke nastanka škode, kar naj bi davčnemu organu omogočalo nadzor nad oprostitvami obdavčitve ter zmanjševalo možnost zlorab. Pojasnilo je, da mora sodišče v primeru, ko je odškodnina ugotovljena s sodno odločbo, kljub načelu dispozitivnosti oziroma načelu prostega razpolaganja z zahtevki, paziti, da ne prizna razpolaganj strank, ki nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom. Posledično mora paziti tudi na to, da stranke ne želijo doseči ciljev, ki so v nasprotju z davčnimi predpisi, s tem pa preprečuje morebitne zlorabe. V primerih, ko pa je odškodnina izplačana na podlagi izvensodne poravnave, je sicer možnost takega nadzora res manjša, možnost zlorab pa posledično večja, vendar tudi to po mnenju Ustavnega sodišča RS ne predstavlja takega utemeljenega razloga, ki bi upravičeval različno obravnavo od preostalih odškodnin. Davčni organ ima namreč na voljo različne mehanizme, s katerimi lahko odkrije in prepreči morebitne zlorabe. Konkretno pa lahko in tudi mora pri vprašanju obdavčitve odškodnine davčni organ preveriti, da izvensodna poravnava ni bila sklenjena z namenom zlorabe.Državni zbor RS mora neskladje odpraviti v roku enega leta po objavi odločbe. Do odprave neskladja veljajo za obdavčitev izplačila odškodnine za vse pravno priznane oblike nepremoženjske škode enaka pravila, kot veljajo za obdavčitev odškodnin, opredeljenih v 5. točki 27. člena ZDoh-2.

Ustavno sodišče je ugotovilo neskladnost 27. člena Zakona o dohodnini z Ustavo RS

Vlada RS je v četrtek, 17. 11. 2022, obravnavala izhodišča za zadnjo fazo ukrepov za naslovitev energetske draginje za podjetja in določene javne zavode. V zvezi s tem je vlada predvidela tri ukrepe, in sicer:<ol start="1"><li>Priprava energetske zakonodaje za pomoč še tistim odjemalcem, ki niso zajeti pri regulaciji cen električne energije za leto 2023. </li></ol>S to zakonodajo bo Slovenija v celoti prenesla evropsko uredbo, ki je bila sprejeta ob koncu oktobra tega leta, in tako gospodarstvu omogočila vse oblike pomoči, ki jih evropska zakonodaja dovoljuje. <ol start="2"><li>Shema subvencioniranja cen elektrike pri malih, srednjih in velikih podjetjih ter pri zavodih, za katere cena elektrike v prihodnjem letu še ni regulirana.</li></ol>Shema bo spodbujala varčevanje z energijo. Konkretneje bo država subvencionirala ceno elektrike do 70% lanskoletne porabe, nad tem bodo morali odjemalci plačati tržno ceno. To pomeni, da bo kdor bo privarčeval 30% energije ali več, plačal le višino subvencionirane cene.<ol start="3"><li>Shemi subvencioniranja skrajšanega delovnika in začasnega čakanja na delo doma. </li></ol>Z ukrepoma subvencioniranja skrajšanega delovnika in začasnega čakanja na delo doma želi vlada pristopiti na pomoč podjetjem, ki so bila prizadeta v energetski krizi. Oba ukrepa bosta zlasti namenjena ohranitvi delovnih mest. Ob tem je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti že pred časom napovedalo, da bo pristopilo k pripravi interventne sheme subvencioniranja skrajšanega delovnega časa in povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo doma.Vlada bi navedeni shemi subvencioniranja skrajšanega delovnika in začasnega čakanja na delo doma predvidoma vzpostavila z enim interventnim zakonom, ki bi veljal za ogrevalno sezono 2023. V tem času naj bi se prav tako ohranilo varstvo pravic delavcev v postopku odločanja o uporabi ukrepa s strani delodajalca po vzoru interventnih ukrepov v času epidemije.Glede na izhodišča za pripravo ukrepa subvencioniranja skrajšanega delovnega časa je predvideno odločanje Zavoda RS za zaposlovanje na podlagi vloge delodajalca. Pomoč pa naj bi bila vezana na vstopne pogoje po začasnem okviru Evropske komisije in nezmožnost zagotavljanja dela delavcem.Tudi glede na izhodišča za pripravo ukrepa povračila nadomestila plače delavcem na začasnem čakanju na delo je predvideno odločanje Zavoda RS za zaposlovanje na podlagi vloge delodajalca, vstopni pogoji pa naj bi bili vezani na prepoved izvajanja dejavnosti s strani države oz. naj bi šlo za druge objektivne, zakonsko določene in določljive pogoje. Alternativni vstopni pogoj naj bi bil koriščenje ukrepa z zavezo po naknadnem vlaganju v zeleni prehod upravičenca.Vlada bo predvidoma v prihodnjem tednu sprejela še ukrepe na področju plina, in sicer po isti metodi kot za elektriko. Zakoni, ki bodo urejali predmetne ukrepe, bodo začeli veljati s 1. januarjem 2023.

Vlada predvidela ukrepe za blaženje energetske draginje v podjetjih

Državni zbor je 28. 9. 2022 sprejel Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-2), ki je začel veljati 10. 11. 2022 (v nadaljevanju: »Zakon«). Novi Zakon v slovenski pravni red vnaša Direktivo (EU) 2018/1982 o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah, ki določa vrsto posodobljenih pravil o ureditvi telekomunikacijskih omrežij in storitev.Zakon je podlaga za prihodnje projekte na področju pospeševanja procesa digitalizacije ter prinaša številne novosti, med drugim:<ol start="1"><li>Odstop od pogodbe o naročniškem razmerju brez dodatnih stroškov</li></ol>Zakon po novem zagotavlja naročniku odstop od pogodbe o naročniškem razmerju brez dodatnih stroškov (na primer stroškov prekinitve naročniškega razmerja, oziroma drugih administrativnih stroškov, pogodbenih kazni, zneskov prejetih ugodnosti ali drugih dogovorjenih nadomestil). To pomeni, da naročniku ne bodo zaračunani neposredni stroški za prenos telefonske številke od enega k drugemu operaterju.<ol start="2"><li>Posebne cenovne opcije ali paketi za potrošnike z nizkimi dohodki oziroma s posebnimi potrebami </li></ol>Agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju: »Agencija«) bo v skladu z Zakonom na podlagi zbranih podatkov o maloprodajnih cenah z odločbo od izvajalcev storitev lahko zahtevala, da za potrošnike z nizkimi dohodki oziroma potrošnike s posebnimi potrebami ponudijo cenovne opcije ali pakete, ki se bodo v ceni razlikovali od tistih, ki jih sicer zagotavljajo pod običajnimi komercialnimi pogoji, tako da bo tudi ogroženim skupinam ljudi omogočen dostop in uporaba ustreznih telekomunikacijskih storitev in širokopasovnega dostopa do interneta.Agencija bo slednje zahtevala, kadar bo na podlagi zbranih podatkov ugotovila, da so maloprodajne cene previsoke glede na povprečno mesečno plačo v Republiki Sloveniji, kot jo objavi Statistični urad Republike Slovenije, in če rastejo za več kot pet odstotnih točk hitreje kot indeks življenjskih stroškov v preteklem letu.<ol start="3"><li>Vzpostavitev javnega sistema obveščanja </li></ol>Najpozneje v enem letu bo vzpostavljen tudi javni sistem obveščanja in alarmiranja končnih uporabnikov prek javnega mobilnega omrežja, ki bo v primeru naravnih in drugih nesreč omogočal obveščanje in hitro opozarjanje ljudi, ki se nahajajo na prizadetem območju.<ol start="4"><li>Zagotavljanje javnih sredstev za gradnjo visokozmogljivih omrežij na območjih, kjer operaterji nimajo tržnega interesa</li></ol>Zakon spodbuja nadaljnjo širitev in večjo uporabo visokozmogljivih omrežij po vsej Sloveniji. To bodo omogočile zakonske določbe o zbiranju podatkov tržnega interesa operaterjev za gradnjo omrežij, ki bodo zagotavljala hitrost vsaj 100 Mb/s ter določbe o predvideni nadaljnji uporabi javnih sredstev za gradnjo visokozmogljivih omrežij na območjih, kjer operaterji nimajo tržnega interesa.<ol start="5"><li>Dodelitev radijskih frekvenc za zagotavljanje brezžičnih širokopasovnih elektronskih komunikacijskih storitev za dobo 20 let </li></ol>Zakon bo z namenom spodbujanja naložbe v peto generacijo mobilnih omrežij 5G operaterjem zagotovil regulatorno predvidljivost in varnost njihovih investicij, saj se bodo radijske frekvence za brezžične širokopasovne elektronske komunikacijske storitve podeljevale za 20 let namesto dosedanjih 15 let.

Zakon o elektronskih komunikacijah (ZEKom-2) že v veljavi

Državni zbor Republike Slovenije je dne 29. 9. 2022 sprejel novi Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (»ZPOmK-2«), s katerim se v slovenski pravni red prenaša Direktiva EU 2019/1. ZPOmK-2 je stopil v veljavo dne 26. 10. 2022, uporabljati pa se bo začel dne 26. 1. 2023. Organ, ki je zadolžen za varstvo konkurence na slovenskem trgu, je Agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence (»Agencija«). V nadaljevanju sledi opis poglavitnih novosti glede na ZPOmK-1.<ol start="1"><li>Uvedba administrativnega sankcioniranja</li></ol>Agencija bo lahko v enotnem upravnem postopku hkrati ugotovila kršitev pravil konkurence s strani podjetja in mu izrekla administrativno sankcijo v obliki enkratnega ali periodičnega denarnega zneska. Institut administrativne sankcije je novost v slovenski konkurenčni zakonodaji, saj se je ugotavljanje kršitev pravil konkurence in izrekanje sankcij do sprejema ZPOmK-2 vodilo v dveh ločenih postopkih.<ol start="2"><li>Uporaba podatkov iz izjav zaradi prizanesljivosti</li></ol>ZPOmK-2 natančneje ureja dovoljenost uporabe podatkov, ki izvirajo iz izjav zaradi prizanesljivosti. Ti podatki se lahko uporabijo v postopku pred sodiščem, ki preizkuša odločbo Agencije, le, kadar je to potrebno za uveljavljanje pravice do obrambe v postopku pred sodiščem in le za namene presoje porazdelitve administrativne sankcije, za plačilo katere so udeleženci kartela solidarno odgovorni, ali za presojo odločbe, s katero je Agencija ugotovila kršitev pravil varstva konkurence oziroma prekrške po ZPOmK-2.<ol start="3"><li>Dopolnitev preiskovalnih pristojnosti Agencije</li></ol>V novem zakonu so se poenotili pogoji za izdajo odredbe za preiskavo prostorov in dokumentacije, vključno s preiskavo elektronskih naprav. Uvedena je možnost pritožbe Agencije zoper odločitev sodišča, če se sodišče ne bi strinjalo s predlogom Agencije za uvedbo preiskave. Agencija lahko, še preden izda sklep o uvedbi postopka, zbira informacije od podjetij, katerega koli predstavnika ali osebe, zaposlene v podjetju, ali fizične osebe, ki bi lahko razpolagale z informacijami, relevantnimi za predmet ali namen nadzora.<ol start="4"><li>Možnost odpustitev sankcij odgovornim osebam</li></ol>Trenutnim in nekdanjim odgovornim osebam in drugim zaposlenim v podjetju, ki so vložili izjavo zaradi prizanesljivosti v zvezi z njihovo udeležbo v kartelu, se ne sme izreči sankcij v kazenskem postopku, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji in če je bila prijava za odpustitev administrativne sankcije vložena, še preden je bila odgovorna oseba na strani Agencije obveščena o postopku zaradi kršitev konkurenčnega prava. Državni tožilec ni dolžan začeti kazenskega pregona oziroma sme odstopiti od pregona tudi v primeru, ko prispevek fizične osebe k odkritju in preiskavi kartela pretehta nad interesom za pregon oziroma nad sankcioniranjem.<ol start="5"><li>Mednarodno sodelovanje organov, pristojnih za varstvo konkurence</li></ol>Po ZPOmK-2 se vročanje procesnih aktov podjetju, ki ima sedež ali premoženje v drugi državi članici, opravlja prek tujega organa za varstvo konkurence ali drugega javnega organa, pristojnega za izvrševanje aktov na podlagi nacionalnih predpisov v drugi državi članici. Za izvršitev pravnomočne odločbe, s katero je izrečena administrativna sankcija ali periodična administrativna sankcija podjetju, ki v Republiki Sloveniji nima zadostnih sredstev za plačilo izrečene administrativne sankcije, lahko Agencija zaprosi za pomoč organ, pristojen za varstvo konkurence druge države članice ali drug javni organ, ki je pristojen za izvrševanje aktov na v drugi državi članici. Nadalje ZPOmK-2 ureja tudi vsebino zaprosil, pri čemer se za vročitev ali izvršitev ne zahteva nobenih listin o priznanju, dopolnitvi ali nadomestitvi.<ol start="6"><li>Uvedba postopka poenostavljene priglasitve koncentracije</li></ol>ZPOmK-2 uvaja institut poenostavljenega postopka priglasitve koncentracije. Institut omogoča Agenciji, da opravi presojo skladnosti priglašene koncentracije s pravili konkurence po poenostavljenem postopku. Ta institut lahko Agencija izvede, če priglašena koncentracija očitno ne posega v konkurenco na trgu oziroma če gre za koncentracijo, ki se v praksi običajno odobri.Agencija lahko koncentracijo presoja v poenostavljenem postopku, če je izpolnjen eden izmed naslednjih pogojev:<ul><li>nobeno od v koncentraciji udeleženih podjetij skupaj z drugimi podjetji v skupini ne opravlja gospodarske dejavnosti na istem upoštevnem proizvodnem ali storitvenem in geografskem trgu (horizontalno prekrivanje dejavnosti) ali na upoštevnem proizvodnem ali storitvenem trgu, ki je v vertikalnem razmerju ali tesno povezan sosednji trg s proizvodnim ali storitvenim upoštevnim trgom, na katerem posluje kateri koli drug udeleženec koncentracije;</li><li>skupni tržni delež vseh v koncentraciji udeleženih podjetij skupaj z drugimi podjetji v skupini, ki opravljajo dejavnost na istem upoštevnem proizvodnem ali storitvenem trgu (horizontalna razmerja), ne presega 15 odstotkov v okviru vseh verjetnih opredelitev trgov;</li><li>posamični ali skupni tržni delež v koncentraciji udeleženih podjetij skupaj z drugimi podjetji v skupini, ki opravljajo dejavnost na proizvodnem ali storitvenem trgu, ki je v vertikalnem razmerju, na katerem posluje katero koli drugo v koncentraciji udeleženo podjetje (vertikalna razmerja), ne presega 25 odstotkov na nobenem od vertikalno povezanih trgov v okviru vseh verjetnih opredelitev trgov;</li><li>v koncentraciji udeleženo podjetje skupaj z drugimi podjetji v skupini pridobi izključno kontrolo nad podjetjem, nad katerim že ima skupno kontrolo.</li></ul>

Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOMK-2) in ključne novosti

V septembru 2022 je pričela veljati novela Zakona o oskrbi s plini.Sprejem zakona je posledica spremenjenih pogojev poslovanja plinskega gospodarstva in povečanih tveganj v dobavni verigi zemeljskega plina ter sprejetja nove evropske plinske uredbe o skladiščenju plina (Uredba (EU) 2022/1032 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. junija 2022 o spremembi Uredb (EU) 2017/1938 in (ES) št. 715/2009 glede skladiščenja plina).Noveliran zakon dopolnjuje definicije nekaterih pojmov oziroma dodaja nove pojme.Dopolnjena je definicija gospodinjskega odjemalca, ki je pomembna zaradi posebne obravnave pri dobaviteljih in posebnih pravicah za varstvo odjemalcev plina. Dosedanja definicija je omogočala različne interpretacije, z novelo pa je jasneje določena letna meje porabe plina – 100.000 kWh.Z novima dodanima pojmoma »odjemalec osnovne oskrbe« in »skupni gospodinjski odjemalec« so pravice osnovne oskrbe še določenje izvzete iz komercialnih sistemov, kot so sistemi daljinskega ogrevanja s plinom kot osnovnim energentom.»Odjemalec osnovne oskrbe« je gospodinjski odjemalec, mali poslovni odjemalec, skupni gospodinjski odjemalec in zaščiteni odjemalec iz 117. člena tega zakona, ki je priključen na distribucijski sistem.»Skupni gospodinjski odjemalec« medtem pomeni končnega odjemalca, ki kupuje plin za lastno rabo za namen oskrbe gospodinjstev s toploto preko posameznih in skupnih delov večstanovanjskih stavb preko skupne kurilne naprave v lasti ali solasti teh gospodinjstev. Za potrebe te določbe se za končnega odjemalca ne šteje ponudnik daljinskega ogrevanja.Zakon kot novost predvideva tudi institut &quot;nadomestne oskrbe s plinom&quot;, ki je namenjena nadomestitvi dobavitelja za primer, ko odjemalec osnovne oskrbe nepričakovano ostane brez dobavitelja zaradi njegove insolventnosti ali nelikvidnosti oziroma, ker ta ne izpolnjuje več pogojev za članstvo v bilančni shemi. Zakon torej za te primere omogoča avtomatski prehod odjemalca na distribucijskem sistemu od obstoječega dobavitelja na dobavitelja nadomestne oskrbe.Odjemalec nadomestne oskrbe mora najpozneje v dveh mesecih od začetka izvajanja nadomestne oskrbe skleniti pogodbo o dobavi z novim dobaviteljem. Cena plina za nadomestno oskrbo je lahko višja od tržne cene za dobavo plina primerljivemu odjemalcu, ne sme pa presegati mejne nakupne cene plina na izravnalnem trgu, ki jo objavi operater prenosnega sistema, povečane za 25 %.Agencija za energijo ima z zakonom naloženo obveznost določitve dobavitelja nadomestne oskrbe izmed vseh dobaviteljev končnim odjemalcem.Zakon nadalje po novem določa tudi, da so do osnovne oskrbe s plinom upravičeni si odjemalci, zato jo morajo zagotavljati vsi dobavitelji za odjemalce osnovne oskrbe, ki nimajo ali ne morejo pridobiti dobavitelja.  Cena plina za osnovno oskrbo ne sme presegati mejne oziroma glede na periodo obračuna povprečne mejne nakupne cene plina na izravnalnem trgu, ki jo objavi operater prenosnega sistema.

Novela Zakona o oskrbi s plini (»ZOP«)

Novi Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1), ki je bil v Državnem zboru sprejet konec septembra, je rezultat implementacije treh EU direktiv, med drugim pa, poleg novosti na področju digitalnih vsebin, vključuje tudi vsebino Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami, ki bo z uveljavitvijo ZVPot-1 prenehal veljati.ZVPot-1, enako kot njegov predhodnik, zasleduje temeljna načela katerih cilj je zaščita potrošnika kot šibkejše stranke in njegova pravica do upravnega in sodnega varstva. Novi zakon pa z boljšo preglednostjo pripomore tudi k večjemu zagotavljanju načela pravne varnosti.Poleg številnih novosti na področju digitalnih vsebin, so bistvene novosti, ki jih uvaja novi zakon naslednje:<ul><li>jasna hierarhija jamčevalnih zahtevkov potrošnika, ki določa obveznost podajalca, da najprej brezplačno izvede popravilo oz. zamenjavo blaga (ti. vzpostavitev skladnosti blaga), šele nato ima potrošnik pravico do znižanja kupnine oz. odstopa od pogodbe,</li><li>rok za vzpostavitev skladnosti blaga je sedaj eksplicitno določen, tako da potrošnik lahko zahteva popravilo oz. zamenjavo blaga najkasneje v roku 30 dni od podaje obvestila, pri čemer se lahko navedeni rok podaljša za 15 dni;</li><li>pravica potrošnika, da odstopi od pogodbe (ne glede na hierarhijo zahtevkov), če se neskladnost pojavi v manj kot 30 dneh od dobave blaga;</li><li>regresna pravica prodajalca, če je le-ta odpravil neskladnost, ki je rezultat ravnanj drugih podjetij v pogodbeni verigi,</li><li>domneva, da je neskladnost blaga obstajala že v času dobave, če se le-ta pokaže v enem letu od dobave blaga.</li></ul>ZVPot-1 na novo ureja tudi pogodbo o dobavi digitalne vsebine in zagotavljanju digitalne storitve ter obvezno jamstvo za skladnost digitalne vsebine oz. digitalne storitve. Pri tem velja izpostaviti, da nekatera pravila, ki veljajo za navedeni pogodbi veljajo tudi v tistih primerih, ko se potrošnik zaveže podjetju posredovati osebne podatke v zameno za dobavo digitalne vsebine ali digitalne storitve.

Državni zbor je sprejel novi Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot-1)

Dne 29. septembra 2022 je Sodišče EU izdalo sodbo v zadevi C-597/20, s katero odločilo, da lahko države članice podelijo pristojnost nacionalnim organom, pristojnim za izvajanje Uredbe (ES) št. 261/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. februarja 2004 o določitvi skupnih pravil glede odškodnine in pomoči potnikom v primerih zavrnitve vkrcanja, odpovedi ali velike zamude letov ter o razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 295/91 (»Uredba«), da na podlagi posamičnih pritožb potnikov, letalskim prevoznikom naloži plačilo odškodnine.Sodba je bila izdana zaradi postavitve predhodnega vprašanja županijskega sodišča v Budimpešti, in sicer ali je treba prvi in drugi odstavek 16. člena Uredbe razlagati tako, da nacionalni organ, ki je odgovoren za izvajanje te uredbe in pri katerem je potnik vložil individualno pritožbo, zadevnemu letalskemu prevozniku ne more naložiti plačila odškodnine, ki potniku pripada v skladu z navedeno uredbo.Omenjeno sodišče je odločalo v sporu med letalskim prevoznikom, družbo LOT ter letalskimi potniki, zaradi več kot triurne zamude leta iz New Yorka (ZDA) v Budimpešto. Slednji so se obrnili na oddelek za varstvo potrošnikov, ta pa je ugotovil kršitev Uredbe in družbi LOT naložil plačilo odškodnine v višini 600 evrov vsakemu od potnikov. Družba LOT je nato odločbo organa izpodbijala, saj naj organ ne bi imel pristojnosti za odreditev plačila odškodnine letalskemu prevozniku, ta pristojnost naj bi bila v domeni nacionalnih sodišč.Sodišče EU je v svoji odločitvi opozorilo, da lahko države članice nacionalnemu organu, pristojnemu za izvajanju zadevne Uredbe, dodelijo pristojnost sprejetja prisilnih ukrepov (npr. plačilo odškodnine), ko je bila pri njem vložena individualna pritožba potnika, če imata tako potnik kot letalski prevoznik na voljo možnost vložitve pravnega sredstva pred sodiščem. Uredba sicer res ne nalaga obveznosti sprejetja prisilnih ukrepov v tovrstnih postopkih, vendar dopušča državam članicam diskrecijsko pravico določanja pristojnosti v luči varstva pravic potnikov.Sodišče se je dotaknilo tudi vprašanja pavšalne odškodnine, ki jo določa Uredba. Ta je namenjena zagotavljanju visoke ravni varstva potnikov ter okrepitve njihovih pravic z zmanjšanjem težav in nevšečnosti, zaradi velikih zamud in odpovedi letov. Gre torej za takojšnjo in standardizirano odpravo nastale škode, ki je enaka za vse potnike in omogoča, da se izognejo vlaganju posameznih odškodninskih tožb pred nacionalnimi sodišči. Vseeno pa je pomembno poudariti, da morajo potniki ter letalski prevozniki v tovrstnih primerih imeti možnost vložitve pravnega sredstva zoper odločbo organa pred nacionalnimi sodišči.Slovenski organ, pristojen za izvajanje zadevne Uredbe, je Agencija za civilno letalstvo (CAA), ki na svoji spletni strani opozarja, da se morajo potniki v primeru nevšečnosti najprej obrniti na letalsko družbo, šele nato pa na agencijo.

Nova odločitev Sodišča EU glede izvajanja Uredbe o pravicah letalskih potnikov št. 261/2004

Z dnem 1. 9. 2022 je začel veljati nov Pravilnik o prijavi nezgode in poškodbe pri delu (Uradni list RS, št. 78/2022 in 90/2022). Pravilnik uvaja elektronsko prijavo nezgod in poškodb pri delu prek portala SPOT (t.i. »ePrijava NPD«), ki nadomešča dosedanji prijavni obrazec »Prijava nezgode – poškodbe pri delu (ER-8)«.Novi elektronski obrazec je sestavljen iz:<ul><li>splošnega dela, ki ga izpolni delodajalec in s tem prijavi nezgodo pri delu oziroma poškodbo pri delu, pri čemer z oddajo splošnega dela obrazca, le-tega v svoja informacijska sistema hkrati prejmeta Inšpektorat za delo (v nadaljevanju: »IRSD«) in Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: »ZZZS«), prek informacijskega sistema ZZZS pa tudi splošni izbrani osebni zdravnik (v nadaljevanju: »IOZ«) poškodovanca; ter</li><li>zdravstvenega dela, ki ga izpolni IOZ poškodovanca na podlagi podatkov iz splošnega dela obrazca in svoje ocene, ugotovitve pa zapiše tudi v zdravstveno dokumentacijo poškodovanca.</li></ul>Od dne 1. 9. 2022 dalje so k elektronski prijavi nezgod in poškodb pri delu zavezani vsi delodajalci, ki so vpisani v Poslovni register Slovenije (v nadaljevanju: »PRS«). Delodajalec, ki ni vpisan v PRS prijavi nezgodo oziroma poškodbo pri delu tako, da izpolni splošni del obrazca v papirnati obliki in ga posreduje ZZZS, ki vpiše podatke iz obrazca v imenu delodajalca v portal SPOT.Namen nove elektronske prijave nezgod in poškodb pri delu je poenostavitev in digitalizacija postopka prijave ter s tem razbremenitev tako delodajalcev kot zavarovancev oziroma poškodovancev. Z elektronsko prijavo je obenem omogočena ažurna seznanitev IOZ s prijavami nezgod in poškodb in ažurna seznanitev IRSD, s čimer je mogočen boljši nadzor in preventivno ukrepanje (Povzeto po spletni strani: <a href="https://zavezanec.zzzs.si/wps/portal/portali/azap/e-poslovanje/prijave-nezgod-in-poskodb-pri-delu/!ut/p/z1/04_Sj9CPykssy0xPLMnMz0vMAfIjo8zivf19DAz9DQwNA1zM3QzM3H28zUK8gowNPI31C7IdFQFDW6pB/">https://zavezanec.zzzs.si/wps/portal/portali/azap/e-poslovanje/prijave-nezgod-in-poskodb-pri-delu/!ut/p/z1/04_Sj9CPykssy0xPLMnMz0vMAfIjo8zivf19DAz9DQwNA1zM3QzM3H28zUK8gowNPI31C7IdFQFDW6pB/</a>).Delodajalci in samozaposleni so še vedno dolžni takoj prijaviti na IRSD ter ZZZS vsako nezgodo pri delu s smrtnim izidom oziroma nezgodo pri delu, zaradi katere je delavec nezmožen za delo več kot tri delovne dni, in kolektivno nezgodo ter vsako poškodbo pri delu, ki ima za posledico vsaj en dan odsotnosti z dela. Prijava poškodovancu daje podlago za koriščenje pravic, ki mu pripadajo po zakonodaji.

Od 1. 9. 2022 prijave nezgode in poškodbe pri delu mogoča samo še prek portala SPOT

S sprejemom Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (Zakon o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (Uradni list RS, št. 72/19); v nadaljevanju »zakon«) je bil uzakonjen postopek sodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank. Zakon je bil sprejet v posledici odločitve Ustavnega sodišča RS, ki je z odločbo št. U-I-295/13 med drugim odločilo, da takrat veljavni Zakon o bančništvu ne zadošča zahtevi po učinkovitem sodnem varstvu imetnikov izbrisanih kvalificiranih obveznosti bank.Zoper zakon sta bili na Ustavno sodišče RS vloženi dve zahtevi za oceno ustavnosti, in sicer s strani Banke Slovenije in Državnega sveta, poleg tega pa je bilo v zvezi zakonom vloženih več pobud za začetek postopka za oceno ustavnosti.Ustavno sodišče RS je v postopku za oceno ustavnosti zakona, začetem na zahtevo Banke Slovenije, marca 2020 začasno zadržalo izvrševanja zakona, januarja 2021 pa je prekinilo odločanje in Sodišču Evropske unije v predhodno odločanje predložilo več vprašanj.Sodišče Evropske unije je pred dnevi razglasilo sodbo, v kateri se je opredelilo do vprašanj Ustavnega sodišča RS.S <a href="https://curia.europa.eu/juris/document/document.jsf?text=&amp;docid=265343&amp;pageIndex=0&amp;doclang=SL&amp;mode=req&amp;dir=&amp;occ=first&amp;part=1&amp;cid=66756">sodbo opr. št. C-45/21 z dne 13. 9. 2022</a> je Sodišče Evropske unije razsodilo, da je Banka Slovenije lahko odgovorna za škodo izbrisanih imetnikov finančnih inštrumentov le, če je dokazano resno kršila dolžnost skrbnega ravnanja in če izbris ni bil nujen za zagotovitev stabilnosti finančnega sistema, oziroma, če so nekdanji imetniki finančnih instrumentov zaradi navedenega izbrisa utrpeli večje izgube, kot bi jih utrpeli v primeru stečaja zadevne finančne institucije.Nadalje je bilo odločeno, da Banka Slovenije ne more biti zavezana kriti škode izbrisanim imetnikom finančnih inštrumentov zgolj zaradi njihovih nizkih prihodkov in odpovedi drugim pravnim sredstvom, kot to trenutno določa zakon. V zvezi s sredstvi za kritje škode je Sodišče Evropske unije presodilo, da centralna banka za poplačilo odškodnin za izbris ne sme posegati v svoj dobiček in v več kot polovico svojih rezerv.Medtem ko se čaka na odločitev Ustavnega sodišča RS o ustavnosti zakona, Banka Slovenije sodbo Sodišča Evropske Unije pozdravlja s pojasnilom, da sodba pritrjuje njihovim dosedanjim stališčem, in sicer, da je zakon sporen z vidika monetarnega financiranja in finančne neodvisnosti centralne banke ter dodaja, da je nujna priprava zakonske rešitve, ki bo celovito urejala zadevno področje in bo skladna z evropskim pravnim redom in ustavno ureditvijo Republike Slovenije.Na sodbo so se odzvali tudi na Ministrstvu za finance RS ter sporočili, da se zavedajo, da je potrebno čim prej zagotoviti postopek bolj učinkovitega sodnega varstva ter da so s tem ciljem že pristopili k dodelavi procesnih rešitev.

Sodba sodišča Evropske Unije glede zakona o sodnem varstvu nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti

Vrhovno sodišče RS je v zadevi opr. št. III Ips 38/2021 omililo sodno prakso glede publicitetnega načela zemljiške knjige v povezavi s subjektivnim zastaralnim rokom pri odškodninskemu zahtevku.Publicitetno načelo je eno izmed poglavitnih načel zemljiškoknjižnega prava. Urejeno je v 6. členu Zakona o zemljiški knjigi in predstavlja neizpodbitno domnevo, da je vpis v zemljiško knjigo vsakomur poznan. Posledično se nihče ne more sklicevati na to, da ni vedel za podatke, ki so vpisani v zemljiški knjigi. Podatki se štejejo za znane vsakomur od začetka naslednjega delovnega dneva po dnevu, ko je zemljiškoknjižno sodišče vpisalo prejem predloga za vpis neke pravice ali pravnega dejstva.V konkretnem primeru je tožnica v izvršilnem postopku na javni dražbi od dolžnice kupila nepremičnino in se vpisala v zemljiško knjigo kot njena lastnica. Pred omenjeno prodajo nepremičnine je prejšnja lastnica nepremičnine sklenila pogodbo o komasaciji, na podlagi katere naj bi proti odmeni namesto svoje parcele prejela drugo, manjšo parcelo. Na podlagi postopka komasacije je bila po vpisu lastninske pravice tožnice na nepremičnini v zemljiški knjigi parcela izbrisana, namesto nje pa je bila vpisana druga, manjša parcela. Do tega je prišlo kljub dejstvu, da je tožnica že bila vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica nepremičnine. Tožnica kot lastnica nepremičnine o postopku izbrisa ni bila obveščena; sklep, s katerim je bila nepremičnina izbrisana, pa tožnici ni bil vročen zaradi napake zemljiškoknjižnega sodišča. Ker tožnica v postopku izbrisa parcele glede na navedeno ni imela možnosti sodelovati in ji je bila lastnina vzeta arbitrarno ter brez nadomestila, je zahtevala ustrezno odškodnino.Vrhovno sodišče RS je v zadevi odločilo, da je bil zemljiškoknjižni postopek v zvezi s pogodbeno komasacijo voden v očitnem nasprotju z izrecnimi zahtevami Zakona o zemljiški knjigi, ki urejajo način uresničevanja ustavnih procesnih jamstev in varujejo premoženjske interese že vpisanih imetnikov lastninske pravice. Ustava RS v 22. členu namreč zagotavlja ustavno procesno jamstvo enakega varstva pravic, iz katerega med drugim izhaja pravica do izjave, v 33. členu pa zagotavlja pravico do zasebne lastnine. Omenjeni pravici sta v zemljiškoknjižnem postopku varovani z zagotovitvijo pravice do izjave ter s pravnimi sredstvi pred nastopom publicitetnega učinka vpisa. Omilitev publicitetnega načela je sodišče utemeljilo s poudarkom, da namen publicitetnega načela ni urejanje posredovanja informacij mimo določb Zakona o zemljiški knjigi, ki varujejo navedena ustavna procesna jamstva in pravico do zasebne lastnine.Sodišče je nadalje poudarilo pomen načela enakosti iz 14. člena Ustave RS, ki vsem vejam oblasti nalaga dolžnost utemeljiti razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja, kadar se v bistvenem različni položaji urejajo enako. V konkretnem primeru je sodišče opozorilo, da je treba razlikovati med položajema posameznika, ki nastopa v pravnem prometu, za katerega so podatki iz zemljiške knjige upoštevni, in oškodovanca, ki zatrjuje nedopusten poseg v njegovo pravico v zemljiškoknjižnem postopku, v katerem zaradi kršitve navedene dolžnosti ni imel možnosti sodelovati. Razloga za enako obravnavanje teh dveh položajev v konkretnem primeru ni bilo. Res je sicer, da 6. člen Zakona o zemljiški knjigi določa neizpodbitno domnevo, da je vpis v zemljiško knjigo vsakomur poznan, vendar je po mnenju sodišča od lastnika nepremičnine, varovanega z ustavnimi procesnimi jamstvi ter ustavno pravico do zasebne lastnine, namreč nerazumno pričakovati, da bo vsak dan preverjal zemljiškoknjižno stanje njegovih nepremičnin. V primerih, ko ne gre za posameznika, ki nastopa v pravnem prometu, je treba publicitetno načelo torej omiliti tudi v izogib kršitvam ustavnega procesnega jamstva enakega varstva pravic ter ustavne pravice do zasebne lastnine.Skladno s prvim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, čemur pravimo subjektivni zastaralni rok. Svojo odločitev je sodišče v sklepu utemeljilo tudi z opozorilom, da absolutiziranje pomena publicitetnega učinka lahko pomeni, da bi subjektivni zastaralni rok za odškodninski zahtevek začel teči celo, preden je sploh začel teči rok za vložitev ugovora in pritožbe zoper sklep o dovolitvi vpisa po Zakonu o zemljiški knjigi. Subjektivni zastaralni rok bi namreč po taki razlagi tekel od trenutka vpisa v zemljiški knjigi (6. člen ZZK-1), rok za ugovor in pritožbo zoper vpis pa bi začel teči šele z vročitvijo sklepa o dovolitvi vpisa, ki se logično zgodi po samem vpisu. Po takem stališču bi se namreč štelo, da oškodovanec skladno s publicitetnim načelom iz 6. člena Zakona o zemljiški knjigi ve za škodljive vpisane pravice drugih in za odgovornega povzročitelja, ne glede na to, ali je to dejstvo oškodovancu dejansko poznano oziroma ali bi mu lahko bilo poznano.Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče RS zaključilo, da v primeru, ko odškodninski zahtevek temelji na očitku kršitve dolžnosti zemljiškoknjižnega sodišča, da oškodovancu kot nasprotnemu udeležencu zemljiškoknjižnega postopka zagotovi pravico do izjave, z Ustavo RS ni skladna razlaga, da publicitetni učinek vpisa hkrati pomeni začetek teka subjektivnega zastaralnega roka za odškodninski zahtevek. S tako strogo razlago publicitetnega načela bi namreč bila kršena ustavna pravica do povračila škode, ki je urejena v 26. členu Ustave RS.

Odstop od sodne prakse glede publicitetnega učinka vpisov v zemljiško knjigo v luči začetka teka subjektivnega zastaralnega roka pri odškodninskemu zahtevku

Državni zbor Republike Slovenije je dne 23. 8. 2022 sprejel Zakon o nujnem ukrepu na področju davka na dodano vrednost za omilitev dviga cen energentov. Predmet ukrepa je znižanje davka (DDV) z 22 % na 9,5 % na daljinsko ogrevanje ter na dobavo električne energije, lesa za kurjavo in zemeljskega plina v obdobju od 1. septembra do 31. maja 2023, upravičenci pa so vsi uporabniki.Eden od predlogov je obsegal tudi znižanje DDV-ja na kurilno olje, saj naj bi ga po statističnih podatkih uporabljalo približno 15 % prebivalstva v Republiki Sloveniji, vendar na podlagi direktive EU, ki ureja dobavo kurilnega olja, to ni dovoljeno. Vseeno pa bo, glede na dvig cen naftnih derivatov, obravnavan model blažje regulacije cen kurilnega olja. Ta se bo zgledoval po trenutnem modelu regulacije cen na področju naftnih derivatov.Obenem je Državni zbor Republike Slovenije dne 31. 8. 2022 sprejel tudi Zakon o pomoči gospodarstvu zaradi visokih povišanj cen električne in zemeljskega plina, ki zagotavlja državno pomoč v obliki subvencije stroškov porabe električne energije in zemeljskega plina.Skladno z zakonom bo država sofinancirala 30 % stroškov električne energije in zemeljskega plina v letu 2022 nad dvakratnikom dviga njunih cen v letu 2021. Zakon pri tem predvideva tri vrste pomoči, in sicer:<ul><li>enostavna pomoč za gospodarstvo v znesku do največ 500.000 EUR in do 30 % upravičenih stroškov;</li><li>posebna pomoč za gospodarstvo v znesku do največ 2.000.000 EUR in do 30 % upravičenih stroškov z zgornjo mejo izračuna stroškov na največ 70 % porabe v 2021; ter</li><li>pomoč za energetsko intenzivna podjetja v znesku do največ 2.000.000 EUR in do 50 % oziroma v nekaterih primerih do 70 % upravičenih stroškov.</li></ul>Upravičenci do omenjene pomoči so pravne in fizične osebe, ki opravljajo gospodarsko dejavnost v Republiki Sloveniji in so bile registrirane kot gospodarske družbe, samostojni podjetniki ali zadruge do 1. decembra 2021. Pri tem zoper upravičenca na dan oddaje vloge ne sme biti začet stečajni postopek ali postopek likvidacije, prav tako pa ne sme imeti neporavnanih dospelih davčnih obveznosti ter nepredloženih in neporavnanih obračunov davčnih odtegljajev za dohodke iz delovnega razmerja za obdobje zadnjega leta v višini 50 EUR ali več. Ob tem velja izpostaviti, da do državne pomoči niso upravičena tista podjetja, ki so upravičena do regulirane cene zemeljskega plina oziroma električne energije po drugih uredbah ali pa so vključila dvig stroškov električne energije in zemeljskega plina v ceno svojih proizvodov oziroma storitev. Opisano velja tudi za tiste gospodarske družbe, samostojne podjetnike in zadruge na področju primarne kmetijske pridelave in ribištva ali akvakulture. Zanje velja posebnost, saj lahko pomoč za področje kmetijstva znaša največ 62.000 EUR, za področje ribištva pa 75.000 EUR.Vloge lahko upravičenci oddajo v elektronski aplikaciji Javne agencije SPIRIT Slovenija do 15. novembra 2022. Izplačila bodo izvedena v dveh delih, in sicer bo za upravičeno obdobje od junija 2022 do septembra 2022 izplačilo izvedeno do 31. decembra 2022, za upravičeno obdobje od oktobra 2022 do decembra 2022 pa do 15. marca 2023.

Sprejem novih ukrepov na področju energetike

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (Ministrstvo) je objavilo Predlog zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (Predlog), ki na več področjih uvaja nove obveznosti delodajalcev. Predlog želi zakon, ki je bil sprejet leta 2006 in od takrat ni bil spremenjen, nadgraditi predvsem na področju vodenja evidenc o izrabi delovnega časa zaposlenih na delovnem mestu ter tako preprečiti zlorabe na tem področju in tudi omogočiti učinkovitejši nadzor.Iz predloga izhaja, da je cilj novele med drugimi naslednji:<ul><li>določitev kroga podatkov, ki jih bo potrebno vpisovati v evidenco o izrabi delovnega časa;</li><li>vzpostavitev načina vodenja in hrambe evidence, ki bi onemogočala zlorabe;</li><li>zagotovitev bolj učinkovitega inšpekcijskega nadzora;</li><li>zagotovitev možnosti zaposlenega, da se seznani s podatki iz evidenc;</li><li>zagotovitev spoštovanja določb o delovnem času in zagotavljanju počitkov in odmorov zaposlenih;</li><li>določitev sankcij in glob za odgovorno osebo v primeru kršitev določb.</li></ul> Glede na navedeno je jasno, da želi Ministrstvo s Predlogom predvsem zajeziti oziroma vsaj občutno zmanjšati število zlorab pravic, ki jih med svojim delom trpijo zaposleni. Med zlorabami se v praksi najbolj pogosto pojavljajo ravno poskusi manipulacij in zlorab glede izrabe delovnega časa ter posledično tudi s tem povezanimi izplačili, ki v mnogih primerih ne ustrezajo dejanskemu obsegu opravljenega dela. Predlog primarno predvideva, da se v evidence o izrabi delovnega časa na delovnem mestu vpisujejo tudi podatki o času prihoda delavca na delo in odhoda delavca z dela, o izrabi in obsegu odmora med delovnim časom, o opravljenih urah v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, o opravljenih urah v neenakomerno razporejenem delovnem času in začasno prerazporejenem delovnem času ter seštevek ur za daljše časovno obdobje (teden, mesec, leto oziroma posamezno referenčno obdobje). V okviru trenutno veljavne ureditve namreč obstaja zgolj zahteva po vpisu podatkov glede števila opravljenih ur zaposlenega. Iz evidenc tako ni razvidno, ali gre za delo v manj ugodnem delovnem času ter ali je delo opravljeno v neenakomerno razporejenem ali prerazporejen delovnem času. Takšna ureditev povzroča težave tudi pri izvedbi inšpekcijskega nadzora, pogosto pa celo onemogoča nadziranje delovnega časa, odmorov in počitkov. Druga pomembnejša sprememba se nanaša na način vodenja evidenc. Po aktualni ureditvi je način vodenja evidenc še vedno prepuščen delodajalcem, pri čemer Predlog predvideva vodenje evidence o izrabi delovnega časa v elektronski obliki, kar naj bi zagotovilo njeno verodostojnost in posledično tudi bolj učinkovit inšpekcijski nadzor nad izpolnjevanjem obveznosti delodajalca. Glede na to, da uvedba elektronskega vodenja evidenc pomeni velik odmik od njene trenutne oblike vodenja, je Ministrstvo v Predlogu predvidelo prehodno obdobje, ki naj bi omogočilo postopno implementacijo elektronskega sistema vodenja pri delodajalcih. Obveznost elektronske oblike vodenja evidenc naj bi nastopilo najkasneje 12 mesecev po vzpostavitvi informacijske podpore za elektronsko vodenje. Predlog glede elektronskih evidenc določa tudi, da se morajo beležiti vsi posegi v evidenco na način, da naknadna sprememba podatka vsebuje tudi razlog spremembe in čas vpisa spremembe ter da mora delodajalec delavcu zagotavljati vpogled v podatke iz evidence o izrabi delovnega časa.Iz vidika izvajanja inšpekcijskega nadzora in kaznovanja odgovornih Predlog predvideva določitev glob v evrih, saj so po trenutni ureditvi zneski še vedno določeni v tolarjih, in spremembe višine zneskov, s katerim so določene globe ter tudi pooblastilo inšpektorja za delo za izrekanje glob v razponu. Veljavna ureditev ne določa sankcije za odgovorno osebo, zato predlog predvideva tudi sankcijo za odgovorno osebo za primer kršitve opustitve vodenja, hrambe ali posodabljanja evidenc, ki jih vodijo delodajalci.Pomembnejša omembe vredna sprememba iz Predloga zakona je tudi sprememba v opredelitvi pojma delavca, skladno s katero bi se kot delavec štela tudi oseba, ki na kakršnikoli pravni podlagi opravlja delo pri delodajalcu, če ga opravlja osebno in je vključen v delovni proces delodajalca ali pretežno uporablja sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa.Predlog se je tako lotil venomer aktualne in tudi pereče problematike na področju delovnih razmerij, ki bi v praksi ob doslednem upoštevanju zagotovil transparentnost vodenja evidenc in močno onemogočil morebitne zlorabe, obenem pa tudi zavaroval pravice in koristi delavcev v razmerju do delodajalcev. Kljub vsemu pa je potrebno upoštevati, da Predlog, zaradi uvedbe elektronskega sistema,  predvideva daljšo 12 – mesečno obdobje implementacije, ki bo povsem odvisna od vzpostavitve informacijske podpore za elektronsko vodenje. Slednje pa pomeni, da se bo dejanski učinek Predloga, če bo slednji tudi sprejet, lahko pokazal šele čez nekaj let, vključno z njegovimi morebitnimi pomanjkljivostmi.

Predlog zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti

Ministrstvo za finance je 1. avgusta v javno razpravo in medresorsko obravnavo posredovalo predloge novel štirih zakonov z davčnega področja, in sicer <a href="https://e-uprava.gov.si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=14500">Zakona o dohodnini (ZDoh-2)</a>, <a href="https://e-uprava.gov.si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=14402">Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2)</a>, <a href="https://e-uprava.gov.si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=14517">Zakona o trošarinah (ZTro-1)</a>, in <a href="https://e-uprava.gov.si/drzava-in-druzba/e-demokracija/predlogi-predpisov/predlog-predpisa.html?id=14438">Zakona o finančni upravi (ZFU)</a>. Rok za pripombe oziroma odziv javnosti poteče dne 19. avgusta.Ministrstvo za finance želi s predlaganimi spremembami razveljaviti »mini davčno reformo« prejšnje Vlade Republike Slovenije ter uveljaviti določene zakonske popravke, pri čemer naj bi nekatere razbremenitve in olajšave ostale v veljavi. Hkrati pa naj bi bila v pripravi obsežnejša davčna reforma, ki jo želi Ministrstvo za finance poslati v javno razpravo v začetku prihodnjega leta, in naj bi začela veljati leta 2024.Predlagane spremembe in dopolnitve ZDoh-2 prinašajo sledeče glavne ukrepe:<ul><li>višina splošne olajšave se določi v znesku 5.000 EUR in odpravi postopno zvišanje na 7.500 EUR;</li><li>zvišuje se skupni dohodek, do katerega se rezidentu poleg splošne olajšave prizna tudi dodatna splošna olajšave;</li><li>uvaja se znižanje davčne osnove od dohodkov iz delovnega razmerja za zavezance do dopolnjenega 26. oziroma 29. leta starosti;</li><li>zvišuje se davčna stopnja v zadnjem 5. dohodninskem razredu s sedanjih 45 % na 50 %;</li><li>odpravlja se mehanizem avtomatičnega usklajevanja višin zneskov olajšav in neto letnih davčnih osnov;</li><li>za leto 2023 se uskladitev olajšav in neto letnih davčnih osnov ne opravi;</li><li>uvaja se pogoj izplačila plačila za poslovno uspešnost največ dvakrat v koledarskem letu in odpravlja možnost davčno ugodnejše obravnave dohodka iz tega naslova v višini 100 % povprečne plače delavca;</li><li>določa se pogoj za vstop oziroma obstoj v sistemu normiranih odhodkov, ki je vezan na obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje zavezanca, ali pri njem zaposlene osebe, ter podaljšuje obdobje nepretrgane vključenosti v zavarovanje;</li><li>ponovno se uvaja obdavčitev dohodkov iz oddajanja premoženja v najem;</li><li>ponovno se uvaja obdavčevanje izplačanih vrednosti delnic ali deležev v primeru odsvojitve delnic ali deležev v okviru pridobivanja lastnih delnic oziroma deležev družbe (razen v primeru, ko družba pridobiva lastne delnice na organiziranem trgu) kot dividend.</li></ul>Poglavitne rešitve predlaganih sprememb ZDavP-2 so:<ul><li>razširitev avtomatične izmenjave podatkov med državami članicami, dopolnitve glede postopka skupnega dogovarjanja in ustrezen prenos Direktive o mehanizmih za reševanje davčnih sporov v EU;</li><li>uvedba obveznosti poročanja za operaterje digitalnih platform;</li><li>razkritje določenih podatkov upravičeni osebi, ki jih potrebuje za izpolnitev obveznosti;</li><li>za prevzem dokumentov s portala eDavki zavezanec ne bo potreboval kvalificiranega digitalne-ga potrdila; in</li><li>napoved za odmero akontacije dohodnine ni več omejena na eno leto.</li></ul>Predlagane spremembe in dopolnitve ZTro-1 se nanašajo na neposredno oprostitev plačila trošarin za nakup goriva za  kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo, predlagane spremembe in dopolnitve ZFU pa na imenovanje direktorjev finančnih uradov, način odločanja, dodelitev posameznega postopka drugemu inšpektorju v vodenje in odločanje in odvzem pooblastil inšpektorju, in finančno preiskavo.

Obeta se obsežna davčna reforma

Vrhovno sodišče je s sklepom opr. št. I Up 109/2022 z dne 8.6.2022 nadgradilo in deloma spremenilo dosedanjo sodno prakso v zvezi z razlago postopka in pogojev za izdajo začasnih odredb v upravnem postopku.S spremembo sodne prakse želi Vrhovno sodišče prispevati k povečanju učinkovitosti sodnega varstva, saj zakonska ureditev ne predvideva suspenzivnega učinka izpodbojne tožbe v upravnem sporu. Možnost izdaje začasne odredbe na tem področju je zato nujna za zagotovitev učinkovitosti sodnega varstva, saj z njeno izdajo sodišče odloži ali drugače uredi izvrševanje izpodbijane odločitve izvršne veje oblasti vse do tedaj, ko pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno ne presodi, da je navedena odločitev pravilna in zakonita.Vrhovno sodišče je v svoji določitvi poudarilo, da je tudi odločanje o izdaji začasne odredbe po svoji vsebini odločanje o sporu med tožečo in toženo stranko. Posledično sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja predlagatelju ne sme nalagati večjega procesnega bremena kot toženi stranki, saj za to ni zakonske podlage. Prav tako pa mora sodišče strankam v postopku nuditi ustrezno materialno procesno vodstvo. Kot bistveno vrhovno sodišče izpostavlja, da se mora predlagatelju začasne odredbe omogočiti, da s svojimi navedbami in dokazi ustrezno utemelji pravni pojem težko popravljive škode, če sodišče meni, da te zakonske zahteve v predlogu ni ustrezno izpolnil. Navedeno je sodišče dolžno zagotoviti tudi toženi stranki in drugim strankam upravnega spora, ki so dolžne ustrezno utemeljiti javni interes oziroma druge interese, ki bi bili lahko nesorazmerno prizadeti z izdajo začasne odredbe.Nadalje se je Vrhovno sodišče v svoji odločitvi podrobneje opredelilo tudi do pravnega standarda težko popravljive škode na področju davčnega prava. In sicer je potrebno po presoji Vrhovnega sodišča na področju davčnega prava navedeni standard razlagati tako, da je upoštevna škoda tista izguba sredstev, s katerimi bi tožnik lahko razpolagal, če mu ne bi bila odvzeta na podlagi nepravnomočno ugotovljene in naložene davčne obveznosti. Za izdajo začasne odredbe pa mora predlagatelj utemeljiti tudi druge zakonske pogoje, kot je na primer težka popravljivost škode. Težko popravljivost bo tako predlagatelja začasne odredbe uspešno izkazal predvsem v tistih primerih, ko bi zaradi izvršitve davčne obveznosti iz izpodbijane davčne odločbe bilo poseženo v sredstva, ki jih potrebuje za izpolnjevanje svojih zakonskih obveznostih (npr. dolžnosti preživljanja otrok) oziroma v siceršnje premoženje, ki ga za svoje življenje in delo nujno potrebuje. V primeru pravnih oseb pa je mogoče težko popravljivost škode utemeljiti že s tem, da pravna oseba oz. gospodarski subjekt zaradi izvršitve davčne odločbe ne more izpolniti že dogovorjenih pogodbenih obveznosti, če to pomembno posega v njeno poslovanje. Skladno z navedenim tako Vrhovno sodišče odstopa od do sedaj zastopanega stališča, da je treba materialno škodo vselej šteti za popravljivo.

Nadgradnja sodne prakse Vrhovnega sodišča na področju izdaje začasnih odredb v upravnem sporu

Ustavno sodišče je dne 16. 6. 2022 sprejelo pomembno odločitev za izenačitev pravic istospolnih partnerjev z raznospolnimi na področju zakonske zveze in posvojitve otrok.Skladno z odločbama Ustavnega sodišča, izdanima dne 16. 6. 2022, je v neskladju z ustavno prepovedjo diskriminacije zakonska ureditev, ki določa, da:<ol start="1"><li>lahko zakonsko zvezo skleneta le dve osebi različnega spola in</li><li>istospolna partnerja, ki živita v formalni partnerski zvezi, ne moreta skupaj posvojiti otroka.</li></ol>Ker presojani ureditvi zakonske zveze in skupne posvojitve skladno z ugotovitvijo Ustavnega sodišča pomenita nedopustno diskriminacijo istospolnih parov, ima zakonodajalec na voljo šestmesečni rok za odpravo ugotovljenega ustavnega neskladja. Aktivnosti v tej smeri že potekajo, saj je vlada na dopisni seji dne 15. 7. 2022 potrdila besedilo predloga zakona o spremembah Družinskega zakonika in ga v Državni zbor poslala po skrajšanem postopku.Do odprave ugotovljene protiustavnosti se na podlagi ugotovitve Ustavnega sodišča šteje, da (i) je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol in da (ii) lahko istospolna partnerja, ki živita v partnerski zvezi, skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji kot zakonca.Odločitev Ustavnega sodišča ne posega v pravni položaj in pravice raznospolnih partnerjev, temveč omogoča, da lahko odslej poleg raznospolnih partnerjev zakonsko zvezo sklepajo tudi istospolni partnerji. Smiselno enako velja tudi za področje posvojitve otrok.V Sloveniji je bila do odločitve Ustavnega sodišča istospolnim partnerjem omogočena vzpostavitev skupnega starševstva zgolj na način, da je eden od partnerjev posvojil otroka drugega partnerja (enostranska posvojitev). Na podlagi odločitve Ustavnega sodišča lahko odslej istospolna partnerja, ki živita v formalni življenjski skupnosti, skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji, kot veljajo za raznospolna zakonca (skupna posvojitev). Izbire glede najprimernejših posvojiteljev za konkretnega otroka bo še naprej opravljal center za socialno delo, na predlog katerega o posvojitvi odloči sodišče ob upoštevanju največje koristi otroka.Z navedeno odločitvijo Slovenija sledi evropskim državam, ki so zakonsko zvezo istospolnih parov že omogočile, posledično pa tudi izenačile pravice istospolnih parov s raznospolnimi pari. To so: Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Islandija, Irska, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Norveška, Portugalska, Španija, Švedska, Švica in Združeno Kraljestvo. V svetovnem merilu pa lahko istospolni partnerji zakonsko zvezo sklenejo na primer v Združenih državah Amerike, Kanadi, Argentini, Braziliji, Urugvaju, Kolumbiji, Ekvadorju, Kostariki, Čilu, Tajvanu, Avstraliji, Novi Zelandiji in Južnoafriški republiki.