Politika zasebnosti

Piškotki

Pravno obvestilo

Sodelujmo skupaj

Križanec & Partnerji

Naslov

Kontakt

Dovršeno znanje na hitro razvijajočih se trgih

Vse storitve

Vsi članki

Vsi strokovnjaki

Odvetniške storitve

Strokovnjaki

Novice

Kariera

O nas

Področja dela

Delovno pravo

Reševanje sporov

Ustavno sodišče je v zadevi opr. št. <a href="https://www.us-rs.si/odlocba-ustavnega-sodisca-st-up-1514-22-z-dne-18-4-2024/">Up-1514/22</a> z dne 18. 4. 2024 sprejelo pomembno odločitev na področju <a href="https://www.krizanecpartners.com/cat/delovno-pravo">delovnega prava</a>, saj je presojalo odškodninsko odgovornost formalnega delodajalca, ki je delavca, skladno s pogodbo o zaposlitvi, napotil na delo v tujino. V zvezi z navedenim vprašanjem je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da se formalni delodajalec v takšnem primeru ne more razbremeniti odškodninske odgovornosti z utemeljitvijo, da le-ta ni bil prisoten na delovišču, ni nadziral dela na gradbišču in tudi sicer ni imel neposrednega nadzora nad delom delavca.Ta sodba bo imela pomemben vpliv na <a href="https://www.krizanecpartners.com/cat/resevanje-sporov">reševanje sporov</a> med delavci in delodajalci v primerih nesreč pri delu v tujini. Delavci bodo imeli zdaj lažji dostop do pravic. Za dodatne informacije in pravno svetovanje v zvezi z odškodninsko odgovornostjo delodajalca ter drugimi vprašanji s področja delovnopravne zakonodaje se lahko obrnete na Odvetniško pisarno <a href="https://www.krizanecpartners.com/">Križanec &amp; Partnerji</a> iz Ljubljane.<h2>Napotitev na delo v tujino</h2>Napotitev delavca na delo v tujino na podlagi <a href="https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO5944">208. člena Zakona o delovnih razmerjih</a> (ZDR-1) pomeni, da delodajalec začasno napoti delavca na delo izven Slovenije, če je tako dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Delavec ima pravico odkloniti napotitev na delo v tujino, če za to obstajajo upravičeni razlogi, kot so nosečnost, varstvo otroka do določene starosti, invalidnost, zdravstveni razlogi ali drugi razlogi, določeni s pogodbo o zaposlitvi ali s kolektivno pogodbo.Če pogodba o zaposlitvi ne predvideva možnosti dela v tujini, je potrebno v primeru napotitve skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, ki lahko traja za čas dokončanja projekta ali dela v tujini. Po prenehanju dela v tujini mora delodajalec zagotoviti delavcu vrnitev v Slovenijo. Pogodba o zaposlitvi za delo v tujini mora vsebovati določila o trajanju dela v tujini, praznikih, minimalnem letnem dopustu, plačilu za delo, dodatnem zavarovanju za zdravstvene storitve v tujini, drugih prejemkih in pogojih vrnitve v Slovenijo.<h2>Odškodninska odgovornost delodajalca za nesrečo pri delu v tujini</h2>Odločitev nižjih sodiščV obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje v četrtem sojenju zavrnilo zahtevek delavca, ki je bil napoten na delo v Turčijo, in sicer za plačilo odškodnine za nesrečo pri delu in sklenilo, da mora delavec formalnemu delodajalcu povrniti stroške postopka, saj formalni delodajalec ni organiziral dela na gradbišču v tujini. Sodišče druge stopnje je pritožbi delavca delno ugodilo in znižalo prisojene stroške postopka, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo predlog za dopustitev revizije.Pravica do varnega in zdravega delovnega okoljaUstavno sodišče je obravnavalo stališče nižjih sodišč predvsem v okviru pravice do varstva dela iz 66. člena <a href="https://nasodiscu.si/ustava-republike-slovenije">Ustave</a>, ki državo zavezuje k zagotavljanju varnega in zdravega delovnega okolja. Zakonodajalec je to obveznost izpolnil z 43. členom ZDR-1 in jo podrobneje konkretiziral z <a href="https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO5537">Zakonom o varnosti in zdravju pri delu</a> (ZVZD-1). Skladno z navedeno zakonodajo je zagotavljanje varnega delovnega okolja temeljna obveznost delodajalca. Pri tem se delodajalec navedene obveznosti ne more razbremeniti tako, da strokovne naloge prenese na strokovnjaka ali zunanjo službo. Sam je odgovoren za izbiro ukrepov, organizacijo in zagotavljanje materialnih sredstev. Z namenom zagotavljanja varnega in zdravega delovnega okolja je zakonodajalec tudi določil, da je delodajalec odškodninsko odgovoren za škodo, ki delavcu nastane pri delu ali v zvezi z delom, vključno z nesrečami pri delu.Presoja Ustavnega sodiščaNižji sodišči sta v obravnavanem primeru pojem delodajalca razlagali kot formalnega delodajalca, s katerim ima delavec sklenjeno pogodbo, in širše kot dejanskega delodajalca, ki neposredno organizira delo in zagotavlja varnost pri izvajanju dela. Po razlogovanju nižjih sodišč lahko za nesrečo pri delu v tujini odgovarja zgolj tisti dejanski delodajalec, ki organizira delo na gradbišču, ima neposredni nadzor nad delom delavca, tako da mu daje navodila za varno delo na delovišču ter ga opozori na nevarnosti pred začetkom dela. Ustavno sodišče je ugotovilo, da takšna razlaga izvzema formalnega delodajalca od odgovornosti za zagotavljanje varnega dela, kar je v nasprotju z določili ZDR-1 in ZVZD-1 ter ustavno zahtevo po zagotavljanju varnega delovnega okolja iz 66. člena Ustave. Takšna razlaga namreč omogoča, da se formalni delodajalec izogne odgovornosti, čeprav ima delavec z njim sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.Skladno z navedenim je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da mora formalni delodajalec izpolnjevati obveznosti glede varnosti in zdravja delavcev, ne glede na svojo fizično prisotnost na delovišču. Ker sta v konkretnem primeru nižji sodišči kršili delavčevo pravico iz 66. člena Ustave, je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijani sodbi in zadevo vrnilo v ponovno odločanje.<h2>Več informacij in pravno svetovanje</h2>Odvetniška pisarna Križanec &amp; Partnerji iz Ljubljane ima bogate izkušnje na področju delovnopravne zakonodaje. Naši odvetniki nudijo strokovno svetovanje in pravno zastopanje delodajalcev in delavcev v vseh delovnopravnih postopkih. Za dodatne informacije in pravno svetovanje v zvezi z vprašanji s področja delovnopravne zakonodaje se lahko obrnete na naše strokovnjake za delovno pravo, odvetnika <a href="https://www.krizanecpartners.com/strokovnjaki/dinar-rahmatullin">Dinarja Rahmatullina</a> in odvetnico <a href="https://www.krizanecpartners.com/strokovnjaki/janja-koncan">Janjo Končan</a>. Prav tako vas vabimo, da si na <a href="https://www.krizanecpartners.com/">naši spletni strani</a> preberete ključne spremembe, ki jih je prinesla <a href="https://www.krizanecpartners.com/insights/spremembe-zakona-o-delovnih-razmerjih">zadnja novela ZDR-1</a>, vključno s pomembnimi spremembami pri <a href="https://www.krizanecpartners.com/insights/pomembne-spremembe-pri-redni-odpovedi-pogodbe-o-zaposlitvi-iz-krivdnih-razlogov">redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov</a>.

Ustavno sodišče je v zadevi Up-1514/22 odločilo, da formalni delodajalec odgovarja za škodo, ki jo je napoteni delavec utrpel pri delu na delovišču v tujini.

Formalni delodajalec odgovarja za škodo, ki jo je napoteni delavec utrpel pri delu v tujini

Bančništvo in finance

Potrošniško pravo

Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi opr. št. II Cp 138/2024 z dne 27. 2. 2024 (v nadaljevanju: »Sodba«) zavzelo stališče glede pogojev za izdajo začasne (regulacijske) odredbe v primeru tožbe na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe v švicarskih frankih (CHF), in sicer v povezavi z moratorijem na odplačevanje obrokov kredita. Strnjeno so pogoji za izdajo regulacijske začasne odredbe v konkretnem primeru naslednji, in sicer:<ol><li>upnik zadostno izkaže indice o nepoštenosti pogodbenih pogojev kreditne pogodbe v švicarskih frankih (CHF);</li><li>upnik izkaže (i) poslabšanje svojega finančnega položaja in s tem nastanek težko nadomestljive škode, ki bi jo utrpel, če bi nadaljevali s plačevanjem obrokov kredita oziroma (ii) da dolžnik (tj. banka) z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku;</li><li>reverzibilnost, ki pomeni, da je v mogoče primeru zavrnitve tožbenega zahtevka za dolžnika (tj. banko) vzpostaviti prejšnje stanje.</li></ol> V nadaljevanju vas vabimo k branju podrobnejše analize vsebine Sodbe. Predmet odločanja v konkretnem primeru je bil sklep o izdaji začasne odredbe, s katero je sodišče začasno zadržalo učinkovanje dveh kreditnih pogodb, in sicer do pravnomočnega končanja spora (t.i. moratorij na odplačevanje obrokov kredita). Pritožbeno sodišče je sicer pritožbi banke ugodilo, sklep v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, in sicer zaradi nezadostne in pomanjkljive presoje sodišča prve stopnje. Ne glede na navedeno pa je pritožbeno sodišče, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pritrdilo razlogom prvostopenjskega sodišča za izdajo začasne odredbe v konkretnem primeru. Za kontekst razumevanja Sodbe je potrebno najprej pojasniti pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za izdajo obravnavane začasne odredbe. Skladno z določili 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: »ZIZ«) lahko sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Pri tem pa mora upnik izkazati tudi eno izmed predpostavk drugega odstavka 272. člena ZIZ, in sicer (a) nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, (b) da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode; (c) da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Po drugi strani mora biti, skladno s sodno prakso ustavnega sodišča, pri regulacijski začasni uredbi izkazan tudi dodatni pogoj reverzibilnosti, tj. pogoj, da je v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka mogoče za dolžnika vzpostaviti prejšnje stanje. V obravnavani Sodbi se je Višje sodišče v Ljubljani, med drugim, posebej opredelilo glede pogoja verjetnosti obstoja vtoževane terjatve ter drugih pogojev po drugem odstavku 272. člena ZIZ v povezavi z 7. členom Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: »Direktiva«) ter sodbo Evropskega sodišča opr. št. C-287/22 z dne 15. junija 2023 (v nadaljevanju: »Sodba C-287/22«). Višje sodišče v Ljubljani je z obravnavano Sodbo pritrdilo stališču prvostopenjskega sodišča, da relevantno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah predstavlja Direktiva, pri kateri je potrebno upoštevati predvsem Sodbo C-287/22, ki je obvezen pravni vir za razlago omenjene direktive v zvezi z izdajo začasnih odredb. V skladu s Sodbo C-287/22 mora namreč nacionalno sodišče pri izdaji začasne odredbe razpolagati z zadostnimi indici o nepoštenosti pogodbenih pogojev (tj. verjetnosti, da je kreditna pogodba nična). Na drugi strani pa mora nacionalno sodišče tudi ugotoviti, ali je moratorij v prid potrošnika za čas trajanja postopka, potreben za vzpostavitev dejanskega in pravnega položaja, v katerem bi bil potrošnik če ga ne bi obvezovala (nepoštena) valutna klavzula. Pri tem mora sodišče upoštevati tudi finančni položaj potrošnika in tveganje, da bo moral banki vrniti znesek, ki presega znesek glavnice kredita. Kot bistveno za verjeten obstoj terjatve, tj. ali sta sporni kreditni pogodbi nični, je sodišče v Sodbi izpostavilo, da je ugotavljanje, ali je banka kreditojemalcem ustrezno pojasnila, kakšno dolgoročno ekonomsko breme s sklenitvijo pogodbe prevzemajo, saj neustrezna in nezadostna pojasnilna dolžnost na eni strani kaže na slabo vero banke, na drugi strani pa na takšen informacijski razkorak med pogodbenimi strankami, pri katerem kreditojemalci zaradi pomanjkljivih informacij v času sklepanja pogodb niso imeli možnosti sprejeti preudarne in razumne odločitve, četudi se je breme njihovih odločitev lahko pokazalo šele v obdobju (več let) po sklenitvi pogodb. Vsebina pojasnilne dolžnosti mora namreč biti takšna, da lahko povprečen potrošnik razume konkretno delovanje pogodbenega pogoja (tj. valutne klavzule) ter lahko na podlagi prejetih informacij oceni potencialne ekonomske posledice takšnega pogoja za svoje finančne obveznosti ter resničen obseg prevzetega tveganja. Višje sodišče v Ljubljani je v Sodbi izpostavilo, da Sodba C-287/22 ne predstavlja avtomatične neposredne podlage za izdajo začasne odredbe, saj je potrebno konkretno dejansko stanje vselej presojati glede na relevantna določila ZIZ, in sicer vedno v luči stališč, ki so bila zavzeta v Sodbi C-287/22. Poleg tega je sodišče v obravnavani Sodbi še izpostavilo, da predmetna začasna uredba, s katero se predlaga moratorij na odplačevanje obrokov kredita, predstavlja ureditveno začasno odredbo, kar narekuje restriktivno obravnavo izpolnjenosti pogojev za izdajo začasne uredbe. V zvezi s tehtanjem pogojev iz drugega odstavka 272. člena ZIZ je Višje sodišče v Ljubljani poudarilo, da za izdajo začasne odredbe kreditojemalci lahko izkažejo poslabšanje svojega finančnega položaja in s tem nastanek težko nadomestljive škode, ki bi jo utrpeli, če bi nadaljevali s plačevanjem obrokov kredita (druga alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). V vsakem primeru pa je sodišče dolžno opraviti tudi tehtanje po tretji alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ glede škodnih posledic na eni in drugi strani, pri čemer je potrebno upoštevati ne le finančnega stanja kreditojemalcev, mesečnega bremena odplačevanja obrokov kredita, dejstvo, da je bila glavnica že odplačana, ampak tudi dejstvo, da je banka finančna inštitucija, ki ima svoje terjatve po kreditnih pogodbah zavarovane s hipoteko. V zvezi s pogojem reverzibilnosti je Višje sodišče v predmetni Sodbi zaključilo, da je pogoj reverzibilnosti izkazan v tistem primeru, ko ima banka v zavarovanje kredita ustanovljeno hipoteko. V tej situaciji namreč ni mogoče govoriti o tem, da banka ne bi mogla priti do poplačila svojih terjatev v primeru, da kreditojemalci s tožbenim zahtevkom ne bi uspeli. Ustanovljena hipoteka namreč omogoča, da je v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka za banko mogoče vzpostaviti prejšnje stanje. V kolikor imate v zvezi s postopkom izdaje začasne odredbe oziroma moratorijem na odplačevanje kredita kakršnakoli dodatna vprašanja, vas vljudno vabimo, da jih zastavite Odvetniški pisarni Križanec &amp; Partnerji iz Ljubljane preko elektronske pošte na naslov <a href="mailto:info@krizanecpartners.com">info@krizanecpartners.com</a>.

Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi opr. št. II Cp 138/2024 presojalo pritožbo banke zoper sklep o izdaji začasne odredbe, s katero je sodišče začasno zadržalo učinkovanje dveh kreditnih pogodb, in sicer do pravnomočnega končanja spora.

Nova sodna praksa naklonjena izdaji začasne odredbe v postopkih s tožbo glede ničnosti kreditov v švicarskih frankih (CHF)

T: 059 097 400

Fax: 059 097 410

info@krizanecpartners.com

Facebook

LinkedIn

Janja nudi strateške rešitve strankam na področju korporativnega prava, bančništva in financ, varstva podatkov, javnih naročil, insolvenčnega prava in prestrukturiranj ter okoljskega prava. Njeno strokovno znanje in izkušnje zajemajo različne industrijske sektorje, s poudarkom na bančništvu, maloprodaji, medijih in zavarovalniškem sektorju.Janja je magistrirala na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in Pravni fakulteti Univerze v Groningenu na Nizozemskem, kjer je pridobila naziv LL.M.Janja tekoče govori slovensko in angleško.